Za nami je 50 dni, skoraj 20.000 kilometrov in ena najbolj nepozabnih avantur do zdaj. Tokrat nas je pot vodila globoko v srce Zahodne Afrike – v kraje, kjer vsak dan prinese novo zgodbo, nova presenečenja in neskončne barve sveta, ki jo fotografije težko prikažejo.
Ekipa je bila tokrat najštevilčnejša doslej – šest članov, vsak s svojo vlogo, vsak s svojim delom poti. Pridružili so se nam na različnih točkah – v Dakaru, Conakryju in Agadirju – ter vsak po svoje prispevali k mozaiku dogodivščin. Celotno pot pa sta mi delali družbo predobri in potrpežljivi zvesti sopotnici – živa legenda Aisha in mlado, a že s ta pravimi preizkušnjami prekaljena Kaya. Ob naši strani je bil seveda tudi naš odličen Barba (Mitsubishi L200), ki je zraven nas, svojega tovora vlekel še prikolico in zdržal vse udarce, ki jih je Afrika postavila pred nas in pod njegova kolesa.
S povprečno porabo našega Mitsubishija L200 okoli 11 litrov na 100 kilometrov, smo na tej poti skupaj porabili približno 2.200 litrov goriva.
Z rezervoarjem kapacitete približno 70 litrov je to pomenilo, da smo morali polniti rezervoar okoli 31-32-krat.
Vsako tankanje je bila posebna zgodba – včasih na obrobju evropskih avtocest, drugič v majhnih afriških mestih, kjer gorivo prodajajo kar iz sodov. Na dolgih odsekih, kjer ni bilo nobene črpalke na obzorju, smo morali vnaprej dobro načrtovati zaloge in si pomagati z dodatnimi rezervnimi kantami.
Cena goriva se je kar precej razlikovala – v Evropi višja, v državah Zahodne Afrike kar nekaj nižja. Kljub vsemu pa gorivo ni bilo le strošek – bilo je ključno sredstvo za premagovanje razdalj in povezovanje zgodb, ki smo jih doživljali na poti.
Številke so impresivne, a pravo vrednost poti ne moreš izmeriti v litrih.
Vsak kilometer je bil poln novih obrazov, novih pokrajin in neštetih trenutkov, ki ostanejo v spominu veliko dlje kot vonj po dizlu.
Naša pot se je začela v Evropi. Čez Italijo, Francijo in Španijo, mimo oljčnih nasadov in vasi, kjer pomlad že polni doline, smo se spustili proti jugu. Ko smo zapustili Algeciras in skozi Gibraltarsko ožino prvič ugledali afriško obalo, smo vedeli, da se začenja nekaj posebnega.
Maroko nas je sprejel s pisanimi medinami, toplim soncem in neskončnimi sipinami. Pot čez Maroko je bila pravi uvod – čez gorske prelaze, puščave in gostoljubne vasi.
Mavretanija nas je pozdravila s peščenimi viharji in dolgimi, samotnimi cestami. Dežela, kjer veter piše zgodbe po pesku, in kjer moraš vsak korak dobro premisliti.
Senegal nas je potegnil v svoj kaos – živo glasbo, neustavljiv promet, ulice, kjer je vsak meter poln življenja. Dakar, Saint-Louis, notranjost – vsak kraj s svojo energijo.
Gvineja – država, ki jo marsikdo preskoči, nas je popolnoma očarala. Surova, divja, nepredvidljiva. Reke, gore in vasi, kjer še vedno kraljuje narava.
Gvineja Bissau pa nas je presenetila s počasnim ritmom, toplimi ljudmi in neskončno lepimi kotički. Dežela, kjer čas teče drugače.
Po vrnitvi v Senegal smo nadaljevali v Gambijo, najmanjšo državo celinske Afrike. Majhna, a polna življenja in nasmehov. Gambija nas je očarala s svojo energijo, reko, naravo in pristnostjo.
Gvineja – država, ki jo marsikdo preskoči, nas je popolnoma očarala. Surova, divja, nepredvidljiva. Reke, gore in vasi, kjer še vedno kraljuje narava.
Gvineja Bissau pa nas je presenetila s počasnim ritmom, toplimi ljudmi in neskončno lepimi kotički. Dežela, kjer čas teče drugače.
Po vrnitvi v Senegal smo nadaljevali v Gambijo, najmanjšo državo celinske Afrike. Majhna, a polna življenja in nasmehov. Gambija nas je očarala s svojo energijo, reko, naravo in pristnostjo.
Na poti nazaj smo se ponovno srečali z mavretanskimi puščavami, prečkali dolgo obalo Atlantika in v Maroku znova občutili tisti znani utrip Afrike – pesek pod nogami in veter v laseh.
Čez Gibraltar nas je pozdravila zelena Evropa. Spustili smo se ob Mediteranu, skozi Španijo, Francijo in Italijo, kjer nas je prebujajoča pomlad spremljala vse do doma.
Celotna pot je bila fizično in psihično ena najzahtevnejših do zdaj.
Tehnična zahtevnost terena je pogosto presegla razmere, ki smo jih doživeli na cestah Mongolije, Pamir Highwaya in ob Wakhanskem koridorju. Afrika nas ni pustila nedotaknjene. Testirala nas je na vsakem koraku – in nas hkrati bogatila z vsakim novim dnem.
Potovanje je pustilo ogromno spominov, doživetij in izkušenj, ki jih bomo v naslednjih zapisih razdelili po posameznih etapah.
Vsaka etapa ima svojo zgodbo, vsak ovinek svoje sporočilo. Vabljeni, da skupaj z nami znova podoživite to avanturo.
