Naše slab teden dolgo potepanje ob porečju reke Drine se je začelo v majhnem mestecu Bajina Bašta v Srbiji. Tam smo se srečali z našimi prijatelji iz Srbije – Aleksandro, Vladom in Maksom. Že takoj na začetku je bilo jasno, da bo to ena tistih poti, ki si jih zapomniš za dolgo.
Prvi cilj je bil pol-divji odprti kamp Kazalo v Narodnem parku Tara, enem najlepših in najbolj gozdnatih delov Srbije. Do njega smo opravili prvo pripravljalno terensko vožnjo ob kanjonu reke Drine med Bajino Bašto in kampom. Pot vodi skozi mogočne gozdove Tare in ponuja čudovite razglede v globoko sotesko Drine, ki tukaj tvori eno najlepših naravnih meja Balkana.
Že ta prva vožnja je postavila ton celotnemu potovanju – počasno raziskovanje, dobra družba in občutek svobode nekje med gozdovi in gorami.
Vendar do Bajine Bašte nas je ločeval dober dan vožnje preko Bosne in Hercegovine.
Čeprav sem bil v Bosni že “sto krat” sem prvič ubral severno traso. Pred Banja Luko proti Prnjavoru in nato proti Doboju, Tuzli, Zvorniku in nato ob Drini do Bajine Bašte. Na to traso me je gnala želja, obiskati izrednega človeka, nekdanjega sodelavca, ki je svoj mir poiskal v svojem rodnem Tesliću.
Le kratko druženje z “brkom” mi je dalo energije in miru za dneve in mesece, ki so bili pred menoj.
Narodni park Tara
Narodni park Tara leži na zahodu Srbije ob meji z Bosno in Hercegovino, nad globoko sotesko reke Drine. Park velja za eno najbolj gozdnatih in najbolje ohranjenih območij v celotni jugovzhodni Evropi. Več kot 80 % površine pokrivajo gosti bukovi, jelovi in smrekovi gozdovi, med katerimi se skrivajo številne planote, razgledišča in stare gozdne poti, ki so kot ustvarjene za raziskovanje z overland vozili.
Tara je znana tudi po svoji izjemni biodiverziteti. Tukaj živi ena največjih populacij rjavega medveda na Balkanu, prav tako pa je park dom številnim redkim rastlinam, med njimi znameniti Pančićevi omoriki, endemični smreki, ki raste skoraj izključno v dolini Drine.
Za popotnike in overlanderje je Tara posebej zanimiva zaradi številnih makadamskih cest, ki vodijo skozi globoke gozdove do razgledov nad kanjon Drine. Eden takšnih krajev je tudi odprti kamp Kazalo, preprost, skoraj divji prostor za kampiranje, kjer lahko zvečer ob ognju poslušaš gozd in opazuješ meglice, ki se dvigajo iz globoke soteske reke Drine.
Proti Magliću
Po prvi noči na čudovitem pobočju NP Tare smo nadaljevali pot proti Bosni. Še preden smo nadaljevali pot proti Drvengradu smo opravili še eno offroad vožnjo do enega izmed “vidikovcov” na prelepo Drino. Vse te poti so trening vožnje za naslednje dni. Po uspšeno pravljeni dopoldanski trening vožnji, smo pot nadaljevali mimo Drvengrada, zanimive etno vasice, ki jo je ustvaril režiser Emir Kusturica. Kraj je nekoliko nenavaden, skoraj filmski – kar je pravzaprav tudi bil njegov namen.
Od tam smo zavili proti dolini Sutjeske, enem najbolj divjih delov Balkana.
Tam nas je čakal resen terenski vzpon pod mogočni Maglić.
Maglić s svojimi 2386 metri velja za najvišjo goro Bosne in Hercegovine in se dviga tik ob meji s Črno goro. Pot do njegovega vznožja ni ravno nedeljski izlet. Mitsubishi in Ranger sta morala kar pošteno gristi v klance in kamnite odseke, vendar sta oba vozila vztrajala brez najmanjšega dvoma.
Pod goro smo prispeli ravno, ko so se nad vrhovi začeli zbirati temni nevihtni oblaki.
Kamp nad pragozdom Peručica
Kamp smo postavili na precej izpostavljenem mestu – na manjšem grebenu z neverjetnim razgledom. Pred nami je stal mogočni Maglić, na drugi strani pa valovita planina Zelena Gora.
Globoko pod nami je ležal pragozd Peručica – eden zadnjih pravih pragozdov v Evropi. To je prostor, kjer narava že stoletja ostaja skoraj nedotaknjena.
Nekaj časa je bilo vzdušje rahlo napeto. Nevihta se je zdela zelo blizu.
A narava je imela drugačne načrte.
Oblaki so se počasi premaknili proti Črni gori in nad našim grebenom se je odprlo mirno večerno nebo. Sledil je večer, ki ga ne bomo hitro pozabili.
Aleksandra nas je razvajala z neverjetno večerjo. Pravzaprav je to počela skoraj vse dni na poti. Povsem iskreno lahko rečem, da na nobenem overland potovanju še nismo jedli tako dobro kot na tem.
Zelena gora – planina skritih jezer
Naslednje jutro je bil na vrsti vzpon na Zeleno goro.
Ta planina nam ni bila popolnoma neznana. Leto prej smo že kampirali ob čudovitem Orlovaškem jezeru, enem izmed številnih ledeniških jezer na tem območju. Tokrat sem želel raziskati še Donje in Gornje Bare ter nekaj drugih kotičkov te zanimive planine.
Pred potjo sem preživel kar nekaj ur ob zemljevidih, satelitskih posnetkih in načrtovanju GPX poti. V teoriji je vse delovalo odlično.
V praksi pa je bilo nekoliko drugače.
Pogovor z domačini nam je hitro razkril, da kar nekaj poti danes ni več prevoznih in da povezave med nekaterimi planinami za vozila praktično ne obstajajo.
Takšne stvari so na Balkanu povsem normalne – in prav zato je raziskovanje tukaj vedno malo avantura.
Orlovačko jezero
Ker smo bili tudi rahlo omejeni s časom, smo izbrali preverjeno pot proti Orlovačkemu jezeru.
Pot je tehnično manj do srednje zahtevna, vendar ponuja fantastične razglede. Z višjih delov planine se odpirajo pogledi proti dolini reke Sutjeske, proti Magliću in naprej proti goram Črne gore.
Tokrat smo se odločili, da kamp postavimo tik ob jezeru.
Popoldne se je vreme končno odločilo pokazati svojo moč. Oblaki so prinesli hladen in precej temačen večer. Ponoči pa nas je dosegel skoraj orkanski veter.
Na srečo smo imeli zelo dobro opremo, zato nam je veter povzročil le nekaj trenutkov budnosti in previdnosti – večjih težav pa ne.
Majhen test poguma
Še pred večerom je Vlado opravil majhen test – tako svojega poguma kot tudi terenskih sposobnosti svojega Rangerja.
Na nekaterih odsekih sem ob pogledu na nagibe vozila kar globoko požrl slino. Ranger pa je vse opravil z odliko.
Takšni preizkusi so pravzaprav zelo koristni. Seveda jih je treba izvajati z mirno glavo in z nekom, ki zunaj vozila usmerja voznika čez ovire.
S takšnimi izkušnjami dobiš občutek za svoje vozilo in opremo. Kasneje, ko pridejo zahtevnejše situacije, ravno te izkušnje prinesejo mirnost in samozavest.
Mala Mongolija
Naslednji dan smo nadaljevali pot čez Zeleno goro proti Crvanjskemu oziroma Uloškemu jezeru.
Kratek postanek ob jezeru nas je popolnoma navdušil. Odkrili smo še en čudovit kotiček za kampiranje v popolnoma neokrnjeni naravi.
Pot smo nato nadaljevali proti Svatovskemu groblju. Pokrajina na tem delu je skoraj nadrealna. Valoviti travniki, mehki hribi in neskončni razgledi.
Del poti sem v šali poimenoval kar Mala Mongolija.
Pokrajina me je namreč neverjetno spominjala na širne razglede Mongolije.
Blagaj in reka Buna
Dan smo zaključili v Blagaju ob reki Buni.
Tam nas je sprejela naša draga gostiteljica Indira, ki vodi majhen družinski kamp tik ob reki.
Večer ali jutro v njenem majhnem parku ob smaragdno čisti, a ledeno hladni reki Buni je prav posebno doživetje. Popoln zen.
Pitje jutranje kave z Indiro pa človeku zelo jasno pokaže, kaj v resnici pomeni srce in duša Balkana. To je prostor, ki je preprosto neponovljiv kjerkoli drugje na svetu.
Slovo in zaključek poti
Naslednje jutro smo se v Blagaju žal prehitro poslovili.
Mi smo zavili proti jugu in avtocesti A1, naši prijatelji pa proti severu, nazaj proti Subotici.
Po petnajstih letih overland potovanj je bilo to naše prvo potovanje z več kot enim vozilom.
In izkušnja je bila naravnost fantastična.
Z ekipo, kot so Vlado, Aleksandra in Maks, bi si brez razmišljanja jutri upal tudi na pot okoli sveta.
