ETAPA: od Conakry-ja do Gvineje Bissau
Nazaj v “civilizacijo”
Po dneh tišine, ognjišč in spanja pod krošnjami prispemo v Conakry – v “civilizacijo”, ki ji lahko to rečemo le zelo pogojno. Kaos, ki vlada na njegovih cestah, je težko prebavljiv. Asfaltna džungla v najslabšem smislu besede. Ure počasnega prebijanja. Tam kjer so trije pasovi, stoji vsaj pet ali šest vozil vzporedno. Ne upoštevajo se praktično nobena pravila. Ne upošteva se policija na križiščih. Vlada le kaos. Če tega nisi doživel, težko razložiš. Če si – veš, da se je to mesto že davno izgubilo v neredu.
Na tej lestvici je vsaka vas na naši poti s svojim redom absolutno bolj “civilizirana” kot ta »civilizacija«.
Zakaj Conakry
V Conakry smo morali saj del ekipe leti domov. Vse prehitro so minili naši skupni dnevi na poti. Brez njiju bi bil naš mozaik etap skoraj nemogoč. Uroš in Maja, hvala. To niso fraze: brez Uroša bi bila etapa do Malija v Gvineji praktično misija nemogoče. Njegova pomoč pri vožnji, usmerjanje na nemogočih odsekih, pomoč pri navigaciji,…je več kot zlata vredno. Maja – mir, potrpežljivost, hrbtenica tabora. S svojo zenovsko energijo,… To je sanjska ekipa vsakega overlanderja.
Prihaja legenda, prihaja Matic
Ko se Uroš in Maja poslavljata, v ekipo vstopi Matic. Legenda. Človek, ki je še kot otrok »spal med krokodili” – metafora, jasno, a njegova dejanska pota po Iranu, Mongoliji, Rusiji … so onkraj sanj še tako hrabrih junakov. Veselimo se ga. Predolgo ga ni bilo na naših prašnih poteh. Samo upam, da mu po žilah še teče tista stara kri.
Da pride do nas, ima za sabo tri lete, skoraj 24 ur poti, in prihod v mesto, za katerega še pred meseci ni vedel, da obstaja. In potem – 1.00 zjutraj – sam po mestu, kjer si mnogi čez dan ne bi upali sami. To je Matic.
Nočni žvižg
Preveč utrujeni, da bi lahko bili budni in preveč v pričakovanju, da bi lahko spali. Tako na trnih čakamo Matica. Na pol v snu slišim žvižg in nato lajež. Le trenutek, da se sploh zavem kje sem in kaj se dogaja sem že s pogledom na ulico. Z ulice maha znana faca. Evo ga. Prispel je. Vrata se odprejo. “Tu sem.” Objem, utrujen smeh. Našli smo se na drugem koncu sveta. Preutrujeni za debato. Nazaj v posteljo po še nekaj ur prepotrebnega spanca. Le skrb na jutranje prebijanje iz tega kaosa me skrbi. Bomo že. Bomo že se podi po moji glavi in že me več ni.
Jutro in odhod
Jutro. Grenko slovo od dragih prijateljev, še en objem, hvala!
Ni časa za nostalgijo in žalost. Z mislimi že pri čim hitrejšem odhodu iz tega kaosa. Še zadnje pregledovanje karte in strategije. Uroš je prepustil mesto Maticu. Še zadnja navodila Maticu na kaj vse mora paziti kot moj sopotnik in gremo. Gremo naprej proti severu, gremo naprej proti neznanemu. Pred nami je zadnja etapo po Gvineji – proti meji in naprej proti Gvineji Bissau.
Conakry nas spusti iz svojih zob – mi pa znova zadihamo. Nazaj tja, kjer utrip določata prah in ljudje, ne kaos in beton.
Proti Gvineji Bissau
Med Gvinejo in Gvinejo Bissau je bil v času naše vožnje odprt le en mejni prehod – približno 550 km od Conakryja, blizu Koundare. Nisem si mislil, da bomo za ta odsek potrebovali polne tri dni. In to tri dni garanja. A prav ta napor nam je vrnil eno najlepših etap celotnega potovanja po Zahodni Afriki.
Prvo uro ali dve iz Conakryja nas še drži asfalt, potem pa – znani makadam, pravi dirty road. Navigacija nam pokaže odcep, a cesta na njem je tako slaba, da si težko predstavljam, da je to glavna arterija proti severu. Ni druge – zavijemo. Po nekaj kilometrih smo že nazaj v ritmu počasi–vztrajno, med jamami, prahom in tišino. Načrt: odpeljati še kakšno uro, nabrati nekaj kilometrov na dolgi etapi proti novi meji.
Spanje v bližini vasi
Večer se spušča. Okoli nas nepregledna goščava, ki jo tu in tam načne kakšna vasica. Prostora za kamp je neskončno, a želimo si vsaj kanček varnosti. Ustavimo v vasi in z mimiko razložimo, da bi spali približno kilometer stran. Najprej začudenje, potem pokimavanje. Razumeli so – ali pa vsaj začutili.
Postavimo kamp dober kilometer iz vasi. Okoli nas le gozd. Čez petnajst minut se pojavi mladenič in nam da vedeti, da bo pazil na nas in da je vse OK. Kakšen mir ti da tak trenutek – vedeti, da sredi ničesar nekomu je mar.
Takšen postopek nam je ustaljena praksa. Tukaj mislim obisk vasi kjer s spoštovanjem prosimo za dovoljenje za prenočevanje. Tako postopamo od Irana, Kazahstana, Tadžikistana, Rusije in še bi lahko našteval. Prav vedno, ampak prav vedno smo bili lepo sprejeti. Prav vedno vas na nek način prevzame skrb ter odgovornost za popotnike, ki so se našli pred njihovim pragom.
Pripravimo večerjo, z Maticem pa končno razveževa jezik. Stara kri je še vedno v njem. V svojo vlogo pade, kot da ni minilo deset let, ampak deset dni. Če si rojen za pot, si pač rojen za pot.
Vožnja skozi barvite vasi
Noč mine mirno – pod budnim očesom vaščanov in naših kangalk. Aishi in Kayi popolnoma zaupam: brez strahu, brezkompromisni, z izostrenim čutom za nevarnost. Z njima je spanje v divjini skoraj otroška igra.
Jutro se raztegne v nov prelep dan. Oblakov ne štejem več; zdi se, da že mesec ni kaplje dežja. Po obveznem sprehodu in zajtrku se vrnemo na prašne ceste, sanje vsakega pravega overlanderja.
Dan se odpre s pravljičnimi prizori majhnih vasi. Vsaka vas je le peščica hišk, praviloma okroglih, in – kar hitro opazimo – vsaka v svojih barvah in vzorcih. Tu, okoli Boké, si v območju Spodnje Gvineje (Basse-Guinée), kjer prevladujejo Susu, ob obali Baga in Nalu, v notranjosti tudi Landuma. Poslikane okrogle hiše iz blata s slamnato streho so predvsem delo žensk in predstavljajo lokalni podpis vasi.
Barve so iz zemlje: rdeča iz laterita (tega je zaradi boksitnih tal res na pretek), bela iz kaolina ali pepela, črna iz saj oziroma oglja (ob obali pogosto iz mangrov). Vzorci nastajajo z dlanmi, prsti ali storži, najpogosteje po deževni sezoni, ko hiše obnavljajo. Motivi so hkrati praktični (zapolnijo razpoke, bolj vodotesen omet) in simbolni (zaščita doma, plodnost, poroke). Ni pravila “eno pleme = en vzorec” – gre za vaške tradicije, zato ima skoraj vsaka vas svoj ritem črt.
Ljudje ob poti
Pogledi ljudi ob cesti kar vabijo. Tako močno, da so postanki vedno pogostejši, roka pa sama seže po fotoaparatu. Čeprav smo z urnikom že v zaostanku, se ne moremo upreti pristnosti, ki nam jo ta etapa ponuja. To je tisto najboljše na poti – daleč od turizma, daleč od kupljenih nasmehov. V dobrih treh dneh nismo srečali skoraj nikogar; šele tik pred mejo z Gvinejo Bissau se nekje pojavi prvi avto, ki jasno kaže, da mu ta prašna dežela ni domača vas.
Portretov je nastajalo vse več in več. Letos smo preizkusili majhen polaroidni tiskalnik, ki v nekaj sekundah natisne fotografijo v velikosti magnetka. Izkazal se je za odlično idejo: darilo-spomin v obliki ujetega trenutka je v ljudeh prebujal čisto veselje. V eni vasi smo na ta račun debelo uro ali več. Ravno toliko, da je praktično vsak dobil svojo fotografijo in jo odnesel domov.
Občutek? Neopisljiv. To so tisti trenutki, zaradi katerih se potovanje izplača.
Prizor, ki nas je presenetil: po skupinskem fotografiranju je ena ženska – odločna, mirna, z avtoriteto – zbrala vse natisnjene fotografije. Otroci in tudi odrasli so jih morali vrniti njej, šele nato jih je razdelila naprej. Na prvi pogled bi kdo rekel “matriarhat”, a v resnici gre bolj za praktično avtoriteto kot za politično oblast. V mnogih vaseh Zahodne Afrike imajo ženske močne vsakdanje vloge: vodijo gospodinjstva, skrbijo za vodo, ogenj in hrano, pogosto tudi za tržnico in vaške prispevke. Pogosto obstaja predsednica žensk ali “maman du quartier”, ki poskrbi za red, pravično delitev.
Druga stvar, ki nas je presenetila, je bila odsotnost moških. Videli smo predvsem ženske, otroke in starce. Razlogi so običajno povsem logični: moški so čez dan na poljih, v gozdu, na ribolovu ali pa na začasnih delih (v teh krajih tudi v rudnikih boksita ali v bližnjih mestih). Vaško življenje se zato na videz vrti okoli žensk, ki držijo ritem vasi – od ognjišča do tržnice, od vzgoje in do malih skupnostnih odločitev.
Ponosno pred svojimi hiškami
Ko se je polegel tisti droben dvom ob prihodu neznancev pred njihove domove, se je vzdušje v hipu zmehčalo. Vse se je začelo z vodo – zmanjkovalo nam je, zato smo prosili za pomoč. “Poglavarka” je samo pokimala in že me je deček peljal v eno izmed hiš. V polmraku sem zagledal vedro, pokrito z desko; brez pomisleka mi je odlil polno mero te življenjske tekočine.
Ko smo napolnili posode, sem se spogledal s fotoaparatom – in začel se je naš “foto program”. Presenetilo me je, kako ponosno so se ženske postavile pred svoje hiše: s pokončno držo in tihim nasmehom, obkrožene z otroki, kot bi rekle: “To je moj dom. Tu smo mi doma.”
In res – če bi imeli mi doma le delček te skromnosti in dostojanstva, bi bilo med nami veliko več miru in zadovoljstva.
Fotografiranje v muslimanskem okolju – zakaj je tukaj drugače
Velikokrat slišimo ter tudi slišimo, da je v muslimanskem svetu fotografiranje ljudi nezaželeno. Res je, da obstajajo skupnosti, kjer je to občutljivo – zaradi skromnosti, osebne varnosti ali verskih navad. A Gvineja (večinsko muslimanska) je tudi zahodnoafriška: tukaj se islam skozi stoletja prepleta z lokalnimi tradicijami, gostoljubjem in skupnostno kulturo. Zato ni nič nenavadnega, da so nas ljudje z veseljem sprejeli pred objektivom – s ponosom na dom, barvami oblek, kitkami in nasmehi, ki so ogreli še nas izza kamere.
Pomaga tudi to, da prosiš za dovoljenje, pokažeš spoštovanje in vrneš nekaj: prijazen pogovor, fotografijo v roke ali preprost “hvala”.
Naš vtis? V Gvineji ljudje radi stopijo pred objektiv, ko čutijo, da si prišel s srcem in da bo slika pošten portret, ne trofeja.
Če bi to strnil v en stavek: ne gre za izjemo od vere, ampak za pravilo spoštovanja – ko ga prineseš ti, ti ga vrnejo oni.
Kava po gvinejsko
Cel dan garanja v avtu za dobrih 100 kilometrov. Morda ne zveni pošteno – resda garanje zaradi slabe ceste, drugače pa nebesa. Nebesa za popotnika, ki išče nove izkušnje, nova spoznanja in mir v srcu.
Pokrajina in ljudje ob cesti so nas pustili brez besed. Dan je spet prehitro minil, in ponovno prehitro iščemo spanje v afriški goščavi.
Jutro teče v znanem ritmu: sprehod, zajtrk, čaj, odhod. Danes imamo v mislih mejo z Gvinejo Bissau – bomo videli, kako bo šlo; zdaj res ni več veliko odvisno od nas. Po kakšni uri se pripeljemo v nekoliko večje naselje in se založimo z vodo, našo najdragocenejšo dobrino na tej poti.
Ker je priložnost, si privoščimo kavo – v lokalu. Pojmovanje “lokala” je tukaj nekaj povsem drugega kot doma, a prav v tem je čar. Pravo kavo je težko dobiti, največkrat je na voljo le instant varianta. A na kavo ne gremo zaradi kave; gremo zaradi življenja okoli nje. In ta trenutek so to ljudje, ki jih naša kangala očitno navdušujeta.
V minuti ali dveh se kratko pitje kave spremeni v dogodek. Mi uživamo, domačini uživajo. In tako je bilo vsakič, kjer koli smo se ustavili.
Niti en trenutek mi ni bil odveč. Otroci in odrasli skoraj nikjer niso bili vsiljivi – ne do nas in ne do Aishe in Kaye. Radovedni, seveda, a vedno znotraj meja nevsiljivosti.
Kava? Morda res instant. Doživetje? Absolutno pristno.
Pod mangovci
Še zadnja vasica pred mejo. Do Gvineje Bissau nas loči le nekaj kilometrov. Danes je ne bomo prečkali. Staro pravilo: na neznano ali zahtevno mejo ne prihajaš pozno popoldne. Vedno zgodaj zjutraj – ko smo mi in uradniki spočiti in ko je pred nami še cel dan za morebitne zaplete.
Vasica je bila kot kulisa iz pravljice. V zaledju se dviga ogromen klif, naravni ščit in mogočen stražar nad dolino; razteza se kilometre čez obzorje. Pod njim gozd mangovcev – prava katedrala zelenja. Velika, bujna drevesa z bleščeče zelenimi listi, pod njimi pa majhne okrogle hiške iz blata, kot verjetno že tisočletja.
Na pragu meje se svet upočasni. Rdeča prst, senca mangovcev, okrogle hiške s slamnato streho – vas kot iz časovne kapsule. Zrak diši po suhem listju in sladkem soku zrelih plodov. V senci dreves se življenje zlije v eno dvorišče.
Najprej nas povabijo k možnarju. Leseni tolkač, dóm–dóm, in iz sklede na skledo presipa droben beli dež – fonio oziroma fino oluščen riž/millet, ki ga čistijo in sejajo skozi pletene pladnje in kovinske cedila. Nasmehi so široki, ponos očiten: “To jemo. To smo mi.” V par minutah se naučiš več kot iz katerekoli knjige – ritem roke, sapica, ki odnese pleve, in potrpežljivost, brez katere tu ne nastane niti obrok.
Ob cesti se odpre druga “tržnica”: mango na mangovcih in manga na tleh. Otroci z blatom na stopalih štejejo plodove v kupčke, starejši jih razvrščajo po zrelosti. Zlato–zeleni hribčki čakajo na kupca, a nihče se ne mudi. Čas sledi krošnji, ne uri. En največji fant drži mlajša dva pod rameni; pred objektiv stopijo resno, skoraj slovesno.
Mango je tu več kot sadež. Je senca, sladica, včasih tudi dohodek. Otroci ga zbirajo v koših iz vej, ženske ga režejo za sušenje, moški ga nosijo na tržnico v naslednjo vas. Ko zreli plod pade v prah, zadiši po medu in soncu. V tistih trenutkih se zdi, da čas teče po svoje – počasneje kot drugje, bolj po meri vasi.
Mange smo seveda poskusili. In si jih, priznam, obilno nabrali. Ko enkrat okusiš zrelo, s soncem dozorelo sadje – brez kemije, sveže z drevesa – se zaveš, da tisto iz naših trgovin težko nosi ime pristni sadež.
Ko nas posedijo na robu dvorišča, se scena sklene v krog: klif v daljavi kot varuh, ograje iz vej, dvoriščni pesek počesan od stopinj, in ljudje, ki z mirnim ponosom pokažejo svoje delo – zrna v skledah, plodove v hrpah. Ni predstave, ni turizma. Samo vsakdan, ki se ti pusti gledati, če prideš počasi, spoštljivo in z iskrenim zanimanjem.
Če bi moral vse zreči v eno sliko: dóm–dóm možnarja, otroški smeh med kupi manga in roke, ki znajo iz malo narediti dovolj.
Tik za vasjo smo si med drevesi postavili kamp. V zraku je bila tista prijetna napetost: kaj bo prinesla jutrišnja meja? Vize so v potnih listih, papirji urejeni – nič ne bi smelo iti narobe.
Hmmm… kako sem se motil. A to izvem šele naslednji dan.
