ETAPA: Kankan – Macenta
Vožnja skozi predmestja Kankana
Pozno poldne se bližamu Kankanu. Vožnja skozi predmestja mesta je – pričakovano – kaotična, prašna in glasna. Ulice niso prave ulice, ampak široki pasovi rdeče zemlje, prepredeni s sledmi motorjev, pešcev, krav in starih kombijev, ki se komaj še držijo skupaj. Vse je pokrito s finim rdečim prahom, ki lebdi v zraku in pronica prav povsod – v oblačila, v vozilo, v misli.
Zdi se, da je mesto v stalnem razpadu in hkrati v neprestani gradnji. Na vsaki strani se nekaj ruši, nekaj zida, nekaj postavlja.
A bolj kot utrip mesta nas presune pogled na življenje ob cesti: otroci v raztrganih oblačilih, prodajalci sredi prahu, improvizirane stojnice, ki ponujajo vse od sadja do rezervnih delov. Vsak meter poti je sporočilo – o drugačnosti, o neenakosti, o prilagajanju.
Kankan je drugo največje mesto v Gvineji, a kljub temu je občutek, kot da greš skozi razpotegnjeno vas. Brez strukture, brez reda. Vse teče, kot zna, brez sistema. In ravno v tem neredu – nek poseben ritem. Morda celo življenje, kot je nekoč bilo tudi drugod.
Od Kankana proti gori Nimba
Ne morem reči, da nam je življenje na prašnih cestah Afrike postalo domače, a z vsakim dnem smo se na njihovo surovost kar precej privadili. Kakor te rdeči prah, vročina in uničene ceste utrujajo in načenja vsak del tvojega telesa – tako te ravno ta afriški prah in te nepopustljive ceste počasi zasvojijo. Čuden paradoks. V prvem trenutku ti gre vse na živce, a potem… te vleče nazaj.
Enako je bilo v iranskih puščavah, v brezmejnih stepah Kazahstana, na zloglasnem Wahanskem koridorju… Tisto, kar te sprva odbija, te kasneje začne vleči vase. Ne vem, kaj je v naši naravi, da nas vleče v neudobje in divjino – naj to razložijo psihologi. Sam lahko povem le to: nisem edini. In z vsakim takim kilometrom sem si bolj domač.
Spanje pod streli pušk
Seveda je naslov bolj dramatičen, kot pa je bilo samo dogajanje. Ali pa tudi ne. To boste lahko presodili sami. Jaz sem zgolj pričevalec dogodkov, ki so se odvili to noč.
Nekaj kilometrov za Kankanom nas je začela dohitevati noč. Boga sem prosil, da nas tema ne ujame v urbanem okolju. V mestih tako ali tako ne bomo spali, iskati prostor za kampiranje v temi, nekje v divjini in v povsem neznanem okolju, pa je zadnja stvar, ki si jo želim.
Ob prvi pravi priložnosti zavijemo z dokaj prometne, a še vedno makadamske ceste, nekam med drevesa in grmovje. Ker nas čas že močno preganja, se z Urošem dogovoriva, da greva vsak v svojo smer in preveriva teren. Hitro se vrneva – njegova izbira se zdi boljša in odločitev se je izkazala za odlično. Do prostora za kampiranje vodi ozek kolovoz, ravno dovolj širok za nas. Nekako se stlačimo pod veliko drevo, ki nam nudi ravno prav prostora za postavitev prikolice in še enega šotora. Prostor je bil idealen – stran od ceste, skrit, varen, in z ravnim terenom.
Že premlevam sam pri sebi – to bo eno tistih lepih kampiranj. Tišina, narava, divjina. To je pravi overland.
V temi dokončamo postavljanje tabora. S svetilko v roki se odpravimo – Aisha, Kaya in jaz – na hiter obhod okolice. Namen? Da kangalki označita teren in vsem morebitnim nočnim obiskovalcem sporočita, da tukaj nismo sami.
Večerja že diši. Smo lačni in utrujeni, zato se hitro usedemo, pojemo in medtem predelujemo vtise dneva. Le tu in tam nas zmoti nenavaden zvok – kriki iz globine gozda, onkraj dreves. Nihče ni čisto prepričan, kaj bi to lahko bilo. A ni bilo čutiti posebnega strahu. Morda je v meni delovala podzavest – da smo v prikolici vseeno precej bolj zaščiteni, kot če bi spali v šotorih kot Uroš in Maja.
Potem pa – strel. Pa še eden. In še eden. V temi, v tišini afriške noči.
Spomnim se otroških let, ko smo ob večerih v temi lovili ribe, in so se pojavili divji lovci. Enak občutek me preplavi. Prepričan sem – to morajo biti divji lovci. Verjetno niti ne vedo, da smo tukaj. Kdo pa bi sredi noči, sredi ničesar pričakoval, da nekdo spi pod milim nebom?
Zgrabim svetilko in grem proti strelom. Začnem signalizirati z lučjo – naj vedo, da smo tukaj. Po nekaj minutah se srečamo. Presenečeni so – jaz tudi. Ampak hitro postane jasno, da so prijazni, običajni možje, ki lovijo. Pokažejo mi drevesa, nekaj kažejo navzgor – verjetno so merili na ptice ali opice. Ne vem.
Vem le, da sem bil pomirjen. Še nekaj strelov je odjeknilo, a vedno bolj oddaljenih – dokler ni vse spet utihnilo. In mi – končno v spanec.
Sendvič z omleto, novo kulinarično doživetje
Za nami je že več ur vožnje po pravih afriških cestah in skozi pravo afriško pokrajino. Jutranji stres zaradi okvare električnega dela priklopa je pustil svoj pečat – naši trebuščki so postajali vse bolj glasni.
Peljemo se skozi manjšo vasico, kjer opazim nekaj, kar bi lahko bil lokal. Ustavim. V hipu sem se odločil – vredno je preveriti. Ko vstopim, ne morejo skriti presenečenja. Prav prepričan sem, da je prizor kot ga ponuja pogled na našo malo skupinico, v teh krajih zelo redek.
Če ne drugega, bomo spili kavo. Ali nekaj, kar spominja na kavo. V tistem trenutku je bila pomembna samo ena stvar – sesti, zadihati, občutiti trenutek.
Zazrem se proti kotičku v lokalu, ki bi lahko bil kuhinja. Ne poskusite si pričarati prizora kot ga imate doma ko se uzrete proti kuhinji. Tukaj je bila kuhinja kotiček, kjer sta bila dva ali trije stari leseni stoli in na enem izmed njih je bila vreča s kruhom, na drugem jajčka in še kaj, na tretjem pa majhen plinski gorilnik. Ja, to je bilo vse od kuhinje. In v tej “kuhinji” opazim dekle. Poizkusim ugotoviti, kaj pripravlja in ali bi lahko tudi mi kaj pojedli. Hrana je vedno dobrodošla – ne toliko zaradi lakote, ampak zaradi izkušnje.
Ugotovim, da ima jajca in kruh. Vsi smo si bili enotni: jajčka bodo super. A tu nastane težava – nimajo krožnikov. Kako bomo jedli?
Usedemo se in čakamo. Aisha in Kaya sta z nami in ne mine pet minut, ko se razve, da so v vasi belci – in to z dvema velikima psoma! Dovolj dober razlog za obisk.
V nekaj minutah se okrog lokala zbere množica otrok in nekaj starejših. Vsi buljijo, brez sramu, z začudenjem. Med tem ko je naša pozornost pri dogajanju zunaj in opazovanju radovedni obrazov, se pred nami pojavijo jajčka. Jajčka ne na krožniku, ampak v sendviču. Omleta, kruh, malo čebule, malo majoneze. In vsi se strinjamo – eden najboljših sendvičev, kar smo jih jedli. Vsaj tisti dan.
Pojemo, spijemo in se odpravimo. Ko stopimo iz lokala, opazimo, kako velika množica se je zbrala. Nekateri prestrašeni, otroci so jokali. A nekaj besed, nekaj gest – in led se stopi. Nasmehi. Fotografije. Smeh.
Pred odhodom sem na iOverlanderju bral opombo drugega popotnika:
“Prepričan sem, da smo srečali ljudi, ki še nikoli niso videli belega človeka.”
Takrat še nisem vedel, ampak na naši poti proti jugovzhodu, se bo to verjetno kmalu zgodilo tudi nam.
Afriška poroka, ki nam je ukradla srce
Ko se vozimo skozi eno izmed vasic, nekaj na moji desni pritegne pogled. Kotiček očesa zazna dogajanje – a po tisti nesrečni izkušnji, ko smo skoraj ostali brez koles, ne upam več sproščeno buljiti levo in desno. Vozim previdno, zbrano. Pa vendar, nekaj se dogaja.
Zbranih je veliko ljudi, glasba odmeva, vsi so praznično oblečeni, razpoloženje je na vrhuncu. Ples, smeh, barve. In potem med množico zagledam skupino prelepo oblečenih deklet. Poroka! Srce mi zaigra – tega prizora ne smem zamuditi, pa čeprav nas čas že grize za petami.
Komaj se avto ustavi, že izskočim s fotoaparatom v roki. Napotim se proti množici – in kot da bi se odprla vrata v drug svet. Kadri se vrstijo eden za drugim. Popotniški fotograf v meni se prebuja v polnem zagonu. Z gibi rok in nasmehom prosim za dovoljenje, in vsi mi z veseljem pozirajo. Hodim, skoraj tečem od enega konca do drugega, utrinki se kar vrstijo. Vsi me opazijo. Vsi se smejijo.
In potem – velik možak. Počasi se mi približa. Za hip pomislim: tole je konec veselja, zdaj pa bo šlo zares… A namesto tega me zgrabi – ne z jezo, temveč z navdušenjem – in me odvleče naravnost v srce dogajanja. Med družice. Do neveste. Do tistih najlepših nasmehov, ki mi pozirajo, še za eno, še za eno…
Ne bi bil jaz, če srce ne bi začelo premagovati razum. Že si predstavljam, kako bi se jim pridružili. Že smo povabljeni, že smo skoraj del te zgodbe… A potem razum potrka in nas vrne na pot. Z razbijajočim srcem, a z dušo, ki jo bo ta trenutek grel še dolgo.
Hvala. Iskrena hvala. Vsem, ki ste nas v tej vasi sprejeli s takim žarom, z ritmom teles in glasbe, z barvitostjo oblek in toplino nasmehov.
To je Afrika. In to je bil eden tistih trenutkov, ko jo doživiš v njenem najlepšem, najbolj čarobnem odtenku.
Razum je tokrat zmagal – a srce? Srce ostaja tam, ujeto v fotografijah in spominih, nekje v tisti vasi, izgubljeni na jugu Gvineje.
Dekleta se odpravijo na ribolov
Že cel dan se vozimo po prašnih cestah skozi manjše in večje vasi. Vsem je skupno eno – prah in otroci. Povsod otroci. Veseli, razigrani, bosi. Sredi rdeče zemlje, obkroženi s tradicionalnimi hiškami iz blata. Te se izmenjujejo z nekoliko modernejšimi izvedbami – večinoma še vedno iz ilovice, a z že nakazanimi elementi prehoda: kje kakšno pravo okno, včasih celo zastekljeno, kje kakšna vrata iz lesa ali pločevine. Majhne sledi “napredka”, ki pa ne vzamejo tistega osnovnega – preprostosti in skromnosti, ki prežema vsako vas.
Na enem izmed ovinkov nas preseneti živahna skupina deklet. Deset jih je, morda več. Razposajene, nasmejane, z dolgimi barvitimi krili, ki se v koraku igrivo zibljejo. Na glavah in v rokah nosijo nenavadne predmete – mreže napete na okrogle lesene obroče. Pripomočki, ki mi sprva niso dali miru. Niso to tiste klasične ribiške mreže, ki bi jih takoj prepoznal. Te so nekaj drugega. Nekaj bolj doma narejenega, ljudskega.
Ko se pripeljemo bliže, se sestavi slika. Blizu smo enega izmed pritokov reke Niger. Seveda – ribolov! In to ne katerikoli. Spomni me na otroštvo, na tiste davne dni ob Dravi, ko sem sam lovil ribe in se preganjal po drevesih. V tistem obdobju so tudi pri nas lovili ribe s “šerami”. Bile so dokaj podobne priprave, ki so ob brežini v tolmunih bile prava past za ribe.
Pogled na dekleta in njihovo razigrano energijo me tako pritegne, da brez oklevanja ustavim avto. Ne morem si pomagati – takšnega prizora ne smem izpustiti. Sploh ne gre za zbiranje fotografij. Sploh ne gre za poskus očaranja občinstva. Gre zgolj zame. Za mojo občudovanje videnega. Za mojo doživetje vsaj delčka njihove energije in zanosa.
S fotoaparatom v roki stopim iz vozila in jih z gestami prosim za dovoljenje za nekaj fotografij. Njihovi nasmehi povedo vse. Pritrdijo, skoraj hkrati se razvrstijo in začne se prava mala predstava. Ponosne so. Ponosne, da so opažene. Da njihovo opravilo ni nekaj nepomembnega, ampak vredno pozornosti. Ena si popravi krilo, druga se nasmehne v objektiv. Sproščenost in naravnost, ki je doma še tukaj.
Ujamem nekaj posnetkov. In še nekaj. Morda preveč. A kako bi lahko odložil fotoaparat, ko pa je prizor tako poln življenja?
To je bil še en prizor, ki me bo spremljal. Še ena podoba, ki se bo vtisnila globoko v spomin. In še ena zgodba, ki mi bo v prihodnosti, nekje daleč stran, v sivem evropskem dnevu, pričarala nasmeh. Sanje, da se nekoč spet vrnem. Na te prašne, tople poti Afrike.
Druga plat barvitosti
Ni treba veliko besed. Dovolj je, da za trenutek zreš v katerokoli fotografijo, ki prikazuje življenje ob cesti. Tam se vse pove samo. Opaziš revščino, trdo življenje, neizmerno skromnost. Tukaj ni prostora za posedanje, za brezdelje ali za zapolnjevanje časa z zasloni. Tukaj se dela. Vsak dan. Za vsak obrok. Za vsak požirek vode. Za vsak topel večer ob ognju. Tukaj nič ni samoumevno.
Boli, ko vidiš najmanjše, kako že pri rosnih letih nosijo breme vsakdanjika. Otroci stari šest, sedem let že pomagajo pri opravilih – nabirajo veje, nosijo drva, vodijo živali. Tukaj se dela od rojstva do smrti, brez vmesnih premorov, brez otroštva, kot ga poznamo mi.
V vsaki malo večji vasi, v vsakem večjem naselju, je ulica ali dvorišče, kjer domujejo vaški mehaniki. Črni od olja, oblečeni v cunje, katerih barva je že dolgo neprepoznavna. Ob njih vedno sedi vsaj en ali dva mlada pomočnika – pogosto še otroka. Ti mladi vajenci s svojimi drobnimi rokami pomagajo, nosijo, brišejo, poprimejo kjer koli lahko. Učijo se obrti, ki jih morda nekoč reši. A danes je to predvsem trdo, prašno, utrujajoče delo.
In ko opazuješ vse to, te stisne. Stisne globoko. Ne zaradi kakšnega patosa ali lažne sentimentalnosti, ampak zato ker veš – v njih ni lenobe, ni jamranja. V njih je samo tiha vztrajnost. Garajo, ker nimajo izbire.
Znanec mi je nekoč rekel: “Saj jim ni težko, saj drugega ne poznajo.”
Ne vem, če lahko kdaj sprejmem tak odgovor. Vsak si zasluži priložnost. Priložnost za znanje, za rast, za sanje.
In prav zato – ne smejo ostati neopaženi.
