ETAPA: po Gvineji Bissau
Po deželi Bubakarja
Kaj povedati o deželi, za katero v vsej Evropi nisem našel niti ene avtokarte? O deželi, za katero večina sploh ne ve, kje leži? Hmmm …
Najbolje da začnem kar na začetku.
Prečkanje meje
Meja pri Kandiki je kot flashback na naše prigode s Pamirja ali na vstop v Mongolijo v Altaju. Prehodi, o katerih lahko govoriš ure in ure – in vsakič se spomniš na zgodbe, ki si jo ob prejšnjem pripovedovanju izpustil.
Noč smo prespali kakšnih deset kilometrov pred mejo. V mislih smo imeli čim zgodnejši prihod na mejo, hitro opraviti s formalnosti in se prepustiti neznanemu. Že do kraja kjer smo prenočili je vodil “dirty road” v pravem pomenu besede. Z vsakim kilometru bliže meje, pa se je cesta zgolj slabšala. Popolnoma neverjetno je, da je to edini mednarodni prehod med državama. Zadnji metri so takšni, da bi ga še na kolesu le redki uspeli prevoziti.
Slovo od Gvineje je bilo grenko. Dala nam je toliko, kot si niti v sanjah nisem upal pričakovati. Za nami so neverjetne vožnje, brutalne etape, na katerih smo trpeli vsi – ekipa in oprema. A vzdržali smo. In bili bogato nagrajeni – z noro pokrajino in še bolj z ljudmi, ki so nam vsak dan dajali točno to, kar smo potrebovali. Gvineja nam je ostala v srcu kot ena najlepših izkušenj naši poti.
Pred nam i pa je nova država s podobnim imenom, a čisto drugim karakterjem.
Kot prekaljeni mački stojimo pred uniformiranimi predstavniki Gvineje Bissau. Sprva gre vse gladko, vendar kmalu se zatakne. Prva kontrola, mislim, da vojaška je šla brez težav. Zataknilo se je pri drugih vratih oziroma natančneje povedano v drugem objektu preko prašne ceste. Na koncu niti ni važno pri kom. Važno je, da se je za trenutek pred nami pojavila precej nerešljiva uganka.
Uradni jezik v deželi je portugalščina – o kateri nimamo pojma ne jaz ne kdorkoli izmed nas. Dve resni uniformirani osebi si ogledujeta vize in z mimiko kažeta, da ni OK. Kako ni OK, ko pa smo vse uspeli urediti celo doma, v naši rodni Sloveniji. Vsi žigi so na svojem mestu. Kaj bi lahko le bilo narobe? Po uri razvozlavanja končno dojamemo: datum, ki ga mi razumemo kot datum izdaje, pri njih pomeni datum veljavnosti vize. Po njihovem tolmačenju nam vize že dober mesec ne veljajo. Beseda, ki bi opisala mojo jezo in bi bila primerna še za objavo, ne obstaja.
Vprašamo: Kaj pa zdaj? Odgovor, ki smo si ga najmanj želeli se je glasil: vložite novo vlogo, počakati na izdajo – če jo sploh dobimo. Sredi ničesar. Sprašujemo se: Kje oddati? Komu? Kako, če ne smemo naprej? Tudi onadva ne vesta. Na koncu izvemo, da bi lahko vlogo oddali v glavnem mestu. Super. Samo kako priti tja, če ne smemo naprej?
Skratka, sranje za znoret. A mi smo vztrajni. Najprej malo “trdo”, potem mirno in odločno. Kažemo potrdila o plačilu, razlagamo pomen datuma, ne odidemo od pulta. Dve uri sta mimo. Že smo v tretji in še kar vztrajamo. Končno mladi uradnik dvigne telefon, kliče nadrejene, išče rešitev. Po več klicih in našem trdnem, a spoštljivem pristopu se odprejo vrata: “Prispevajte nekaj za vaški nogometni klub in bomo zadevo rešili.”
Z največjim veseljem in celo nasmehom na obrazu damo prispevek in že hitimo z dokumenti v roki proti avtu. Po treh urah imamo dovoljenje za nadaljevanje poti.
S kotičkom očesa že pogledujem proti prtljažniku, kjer tiho čakata Aisha in Kaya. Za njiju sploh niso vedeli, jaz pa nisem želel izzivati. Hitro odprem vrata in … skoraj me kap. Aisha me gleda s tistim pogledom, ki pove več kot tisoč besed – Kaye pa ni! Ne more biti res. V trenutku tema pred očmi. Preden omedlim še enkrat z očmi pregledam celoten prtljažnik. Tam nekje zadaj, tam kjer imam shranjeno rezervno gorivo, za vsemi škatlami in velikim Nortface-om, vidim nekaj kosmatega. Kako mi je odleglo. Samo da je tukaj.
Vprašamo: Kaj naj zdaj? Odgovor, ki smo si ga najmanj želeli se je glasil: vložiti novo vlogo, počakati na izdajo – če jo sploh dobimo. Sredi ničesar. Sprašujemo se: Kje oddati? Komu? Kako, če ne smemo naprej? Tudi onadva ne vesta. Na koncu izvemo, da bi lahko vlogo oddali v glavnem mestu. Super. Samo kako priti tja, če ne smemo naprej?
Skratka, sranje za znoret. A mi smo vztrajni. Najprej malo “trdo”, potem mirno in odločno. Kažemo potrdila o plačilu, razlagamo pomen datuma, ne odidemo od pulta. Dve uri sta mimo. Že smo v tretji in še kar vztrajamo. Končno mladi uradnik dvigne telefon, kliče nadrejene, išče rešitev. Po več klicih in našem trdnem, a spoštljivem pristopu se odpre vrata: “Prispevajte nekaj za vaški nogometni klub in zadevo rešimo.”
Po treh urah imamo ustno dovoljenje. Dokumente imamo v rokah. Gas do avta. S kotičkom očesa že pogledujem proti prtljažniku, kjer tiho čakata Aisha in Kaya. Za njiju sploh niso vedeli, jaz pa nisem želel izzivati. Hitro odprem vrata in … skoraj me kap. Aisha me gleda s tistim pogledom, ki pove več kot tisoč besed – Kaye pa ni. Ne more biti res. V trenutku tema pred očmi. Preden omedlim še enkrat z očmi pregledam celoten prtljažnik. Kaya se je zrinila v luknjo za škatle, za velikega Nortface-a, ki je na teh škatlah in ostala popolnoma skrita. Panika? Utesnjenost? Ne vem. Samo da je tukaj.
Z mehkimi nogami se spravim za volan in hitro speljem. Z mislimi sem ves čas pri Kayi in kako jo bom spravil iz tiste luknje. Za prvim ovinkom se skrijemo, odpremo prtljažnik, Kayo potegnemo iz skrivališča – in v trenutku je spet vse v redu. Šele sedaj se pomirim in pošteno zadiham..
Upam, da se tako ne bo nadaljevalo. Gvineja Bissau nam je že v prvih metrih dala zvrhano mero adrenalina in čisto nove lekcije.
Gvineja Bissau – pozabljena, zelena in mirna
Gvineja Bissau je ena tistih držav, ki jih večina ljudi ne bi znala pokazati na zemljevidu. Majhna, tiha in odmaknjena od sveta. Nahaja se v Zahodni Afriki, stisnjena med Senegal na severu in Gvinejo na jugu, ob obali Atlantika.
Država je velika približno 36.000 km² – kar je primerljivo s Švico. Poleg kopnega je tu še skoraj 90 otokov in otočkov, ki sestavljajo otočje Bijagós. To območje je posebno: veliko rek, mangrov, mokrišč in tropske vegetacije. Zelo zeleno, zelo vodnato, zelo mirno.
Ljudje so zadržani, a spoštljivi. Ko se ti enkrat odprejo, lahko hitro začutiš toplino in radovednost. Večina jih ne govori angleško – pogovarjajo se v kreolščini, uradno pa je jezik še vedno portugalščina, ostanek kolonialne preteklosti.
Gvineja Bissau je postala neodvisna od Portugalske leta 1973 (de facto) oziroma 1974 (uradno). Prej je bilo to območje del Kraljestva Kaabu, kasneje pod vplivom Malijskega imperija. V kolonialnem času je bila znana kot Portugalska Gvineja.
Po neodvisnosti ni bilo enostavno. Država je bila pogosto politično nestabilna, z več državnim udari. Verjetno je tudi to razlog, da množični turizem tu nikoli ni zaživel – in morda je to celo dobro.
Če iščeš kraje, ki so “še resnični”, kjer se svet ne vrti samo okoli turizma, potem je Gvineja Bissau eden takih redkih prostorov.
Čas za “ražnjiče”
Kmalu po tem, ko smo prečkali mejo, nas je pričakal asfalt. Super, sem si mislil – zdaj bomo pa končno nadoknadili vse tiste ure, ki smo jih izgubili na meji. Pa sem se seveda znova motil. Vsak še tako zanič makadam je boljši kot uničena asfaltna cesta. Ko voziš po cesti, kjer je vsakih 5 do 10 metrov luknja – in to ne majhna, ampak tista, ki ti z ostrimi robovi grozi, da bo prerezala pnevmatiko ali ti polomila podvozje – si hitro zaželiš, da bi bil spet na prašnem makadamu.
Vožnja po takšni cesti je neprestano pospeševanje, zaviranje, prestavljanje gor in dol. In si potem predstavljaj, da se to ponavlja 80 kilometrov. Vsakih 20 metrov znova in znova.
Ko se dan že preveša v večer, peljemo mimo večjega naselja. Tam, kjer je največja gneča, zagledamo tisto, kar nas vedno pritegne. Dim. In tam kjer je dim, je ponavadi ogenj. In kjer je ogenj – je lahko tudi žar. Tokrat smo imeli prav.
Opazimo ljudi, ki si nosijo meso na palčkah – prav ražnjičem podobno – in ga z nasmeškom na obrazu veselo obdelujejo. Nismo potrebovali več kot pet sekund, da smo se ustavili in že stali pri žaru. Z vsemi gestami in nasmehi smo poskušali razložiti, da smo bolj lačni kot vsi ostali skupaj in da nujno potrebujemo več teh mesnih nabodal. In še malo več.
Kaj je bilo na palčkah, nismo vedeli. In iskreno – nam je bilo tudi čisto vseeno. Dišalo je božansko. Kot majhni otroci smo s slinami v ustih opazovali vsak gib gospe, ki je spretno obračala meso na žaru. Komaj sem se zadrževal, da ji kakšnega nisem kar sunil z ognja.
Le nekaj korakov do avta, in že smo sedeli sredi tržnice in se lotili plena. Meso je bilo odlično – mehko, rahlo popečeno, z nežnim dimljenim okusom in ravno prav začinjeno. Nekaj čilija, nekaj paprike, a nič pretiranega. Preprosto, a popolno.
Ulična hrana, kot mora biti
V Gvineji Bissau – in sploh v Zahodni Afriki – je takšna hrana del vsakdana. Pogosto ji rečejo dibi – meso na žaru, pečeno na palčkah. Lahko je govedina, piščanec, včasih koza. Pred peko ga običajno povaljajo v mešanici začimb – nekaj mlete paprike, morda čili, pogosto pa tudi mleti arašidi ali sezam. V drugih državah v regiji poznajo podobne jedi pod imeni suya, chichinga ali kyinkyinga.
Ni restavracije, ni jedilnika. Samo ogenj, žar, palčke in tisti znani vonj dima, ki ti pove, da si na pravem mestu. Ljudje pridejo, naročijo, dobijo v papir in pojejo kar tam – ob cesti, na plastičnem stolu ali na robu pločnika. In čeprav ne veš, kaj točno ješ, je okus tisti, ki ti ostane v spominu.
Takšni trenutki – ko sediš sredi tržnice, s prašnimi nogami, žari za vogalom in veselje v očeh – so tisti pravi. Brez luksuza, brez posebne priprave, a z občutkom, da si točno tam, kjer moraš biti.
Oooo, takšna Gvineja Bissau pa nam je že zelo všeč. Dogajanje na meji je zdaj le še ena izmed anekdot, ki so se nam nabrale po svetu. Tisti ražnjiči – dim, ogenj in meso na palčkah – so nam v celoti povrnili voljo in optimizem.
Ker se dan že preveša v večer, začnemo iskati prostor za spanje. Vozimo se proti glavnemu mestu, cesta je za te kraje kar prometna. Zato iščemo neko stranpot, nekaj, kar nas bo odmaknilo od glavne poti in od preveč radovednih oči.
Izberemo eno izmed lokalnih cest in poskusimo srečo. Po kakšnem kilometru vožnje, rahlem vzponu in skoraj v popolni temi, se znajdemo v majhni vasici, kjer se cesta praktično konča. Sredi vasi pa – kaj drugega – improvizirano nogometno igrišče. Vse skupaj deluje precej mirno, skoraj zamrznjeno v času.
Ker se je tema že dobro spustila in bi bila vožnja naprej po tem kolovozu preveč tvegana, se odločimo, da poskusimo srečo – radovedne vaščane vljudno prosimo, če lahko prespimo kar tu, na tej gmajni sredi vasi.
Vidno presenečeni nad nami nam brez pomisleka dovolijo. Nihče ne komplicira, nihče ne postavlja vprašanj. Mi pa hitimo. Tema nas že preganja, zato nimamo niti časa, da bi zares opazili vse tiste poglede, ki so se zbrali okoli nas. Vsi spremljajo, kako postavljamo naš mali tabor sredi njihove vasi.
V dobrih 15 minutah je vse nared za spanje. Šele sedaj imamo čas, da se v miru razgledamo. Vas je majhna, le nekaj hiš, nekaj senc v temi. V daljavi pasji lajež. Očitno so vaški psi še bolj presenečeni kot ljudje – zdi se, da lajajo samo zato, ker ne vedo, kaj bi z nami. Aisha in Kaya sta na to vajeni, ne zmenita se za lajež. Tudi mi smo že dovolj utrujeni – od dolgega dne, od vročine, meje, cest, ražnjičev, vsega. Vse skupaj nam ni več pomembno.
Pod okriljem vasi, v tišini, ki jo sem in tja preseka pasji lajež, mirno zaspimo vsak v svojem kotu. Telo je izmučeno, glava polna vtisov, a srce je pomirjeno.
Vasica Bubakare – Varela
Cilj te etape je majhna ribiška vasica Varela – s prelepo obalo in občutkom nedotaknjenosti. Izbrali smo jo po kratkem zapisu na overland portalu: v Vareli naj bi oče in hči, Italijana, vodila majhen kamp in stregla odlično italijansko hrano. Nostalgija je naredila svoje in padla je odločitev, da ta kraj moramo obiskati.
Do Varele pa je še dolga pot. Zavestno izberemo podeželje – daleč stran od asfalta in še dlje od edinega večjega mesta, glavnega mesta Bissaua. Pri Bafati zapustimo glavno pot. Še nekaj kilometrov asfalta, potem pa spet na prašno cesto. Vsakič, ko zavijemo na takšen odsek, čutim dvojnost: veselje, ker bežimo pred kaosom in negotovost, ker nikoli ne veš, kaj prinese takšna pot.
Ko tako vozimo po Gvineji Bissau hitro opazimo, da so tukaj vasi drugačne. Verjetno portugalski vpliv – nekdanja kolonija – ki je skozi čas preoblikoval arhitekturo in navade. Tudi poteze ljudi so nekoliko drugačne: še vedno temna polt, a pogosto mehkejše, “evropske” poteze, pokončna drža, svetle oči. Vasi v zelenju, skrbno urejene dvorišča, hiše s svojimi ritmi – vožnja skozi njih je popolni užitek.
Prečkanje reke Rio Cacheu
Eden od vrhuncev dneva je bil splav čez Rio Cacheu. Ravno dovolj velik za L200 s prikolico. Priznam, da mi je pri vkrcanju bilo kar nelagodno. To nelagodje je hitro izginilo, kakor hitro parkiram avto na splavu ter se ozrem po tej veliki reki in okolju, ki nas obdaja.
Izkrcevanje pri Farimu in znjim še en majhen preskus vozniških spretnosti ter poguma in že smo na drugi strani reke. Upam, da bo cesta naprej prevozna – vrnitve po isti poti z istim splavombi se v kolikor je mogoče le izognil. Ne bi želel preveč preskušati sreče v teh odročnih krajih.
V Farimu se ustavimo na kratko. “Kava”, par minut za atmosfero mesta, majhen spominek – in naprej. Prašna cesta se za mestom oža, prah se vije v oblakih, zato raje ne ustavljam. Vozimo po vaških poteh med ogromnimi drevesi – kilometri in kilometri naravnih drevoredov. Gvineja Bissau je opazno bolj zelena od vsega, kar smo doživeli prej po Zahodni Afriki.
Ko končno zagledam asfalt, si dobesedno oddahnem. To pomeni križišče v Sao Domingos-u, kjer bomo jutri zavili nazaj proti Senegalu. Do takrat pa nas čaka še odsek do Varele, do vasice Bubakare in – upam – kulinarično doživetje pri Francu in njegovi hčeri.
Varela – rehabilitacija telesa in duše
V São Domingos nas do Atlantika loči še 50 km. V glavi že vidim pivo, sinje morje in dolgo peščeno plažo. Včasih so takšne idealizirane podobe potrebne – da te peljejo naprej po neznanem.
Po dobri uri se pojavijo prve mangrove – znak, da je morje blizu. Pogledujem na navigacijo in odštevam. Zadnji kilometri, zadnji metri.
Za nami je prečudovita etapa po Gvineji Bissau. Ta država nas je popolnoma osvojila – z zelenjem in z življenjem v vaseh. In potem pride tisti mešani občutek: vračamo se proti domu, hkrati pa zapuščamo okolje, ki nam je toliko dalo. Dalo nam je smisel – razlog, da garamo, da se odrekamo, da se soočamo s strahovi, razlog da si želimo naprej in na koncu nazaj na pot.
A danes te misli odženem. Čaka nas zadnja točka, rehabilitacija pred skoraj 7.000 km poti domov.
Pred vrati majhnega kampa nas pozdravi Franco – mož v zrelih letih, ki vodi ta mali raj na koncu sveta. Ne mine dolgo in pred menoj je prvo pivo – prvi del sanj je izpolnjen. Zdaj še plaža in Atlantik, o katerih sanjamo od Hajdine, in moja vizija bo – vsaj za en večer – popolnoma uresničena.
Večer v Vareli – pot do morja
Tik pred večerom zberem še dovolj energije in volje, da se prebijem med ribiškimi hiškami proti morju. Vodi me moj novi prijatelj Bubakar. Kaže mi zavito pot med palmami, mangrovami in drobnimi dvorišči; čez 300–400 metrov se pred nama odpre mogočni Atlantik.
Na plaži – idila. Ribiči so se vrnili z morja in tovorijo orjaka. Po mojem je tuna, vsaj 50 kilogramov. Obrazi svetijo – nasmehi, ki povejo vse. Tak ulov pomeni teden ali dva lažjega brezskrbnejšega življenja tako za njih kot njihove družine.
Pogled nesem še dlje, v zlato svetlobo zadnjih žarkov. Ob čakanju na plimo se drugi ribiči pripravljajo na nov dan garanja na Atlantiku: mreže, vrvi, vesla, tihi dogovori.
Drugi del vizije – idilična ribiška vas – je tu, pred mano. Slika, ki bo ostala: mir, delo in morje. To je energija, ki jo potrebujem za nadaljevanje poti.
Večer preživimo v prelepem ambientu malega kampa. Hrana, vino ter neverjetne zgodbe Franca in njegove hčere – majhen raj na koncu sveta. Skrbi jutrišnje ceste pustimo za jutri. Danes poslušamo zgodbe morja in dovolimo, da nas Varela še malo razvaja.
