Pri 9 mesecih v Afriko
Ja, verjetno se sliši precej noro. Seveda moramo imeti v mislih, da gre tukaj za precej velike pse, ki jih je zaradi svoje velike teže, moči, narave precej težje kontrolirati kot “klasične” pasme. V kolikor ne poznate pasme KANGAL je mogoče najbolje da za pravo sliko o tej pasmi poiščete nekaj informacij s spleta. V kolikor bi moral z enim stavkom opisati to pasmo bi navedel: neustrašni, močni, zvesti in neverjetno inteligentni ter seveda tudi samosvoji psi.
Aisha – legenda poti
Tega zapisa ne morem kvalitetno začeti, v kolikor ne pričnem zgodbe o naši Aishi. Aisha je starejša »sestra« 9 mesečni Kayi. Aisha je popolna legenda potovanj. Za njo je kakšnih 180 – 200.000 kilometrov po svetu. Stotine dni na poti. Za njo je kakšnih 40-50 različnih držav. Za njo so izredno težka in mučna prečkanja mejnih prehodov, ki so se sprevrgla v ure in ure dolga mučna pregledovanja in premetavanja vozila ter opreme. Za njo so puščave, za njo je skrajni sever. Za njo so višine vse do slabih 5.000 m. Za njo so temperature vse do +50.0 °C. Za njo so nebesa in pekel OVERLAND potovanj. In kaj je najvažneje od vsega tega? Za njo je nasmeh tisočerih ljudi, ki jih je navdušila na teh potovanjih. V kolikor bi v eno knjigo prenesel vse zgodbe v katerih je bila glavni lik, potem bi bila ta obsega enega telefonskega imenika.
Ja, energija in karizma naše Aishe na potovanjih je v najmanjši meri legendarna.
Avantura dolga 20.000 km
Kaya, njen »otrok«, njen učenec postaja najboljša slika svojega učitelja. Pri nas je bila vsega 14 dni in bilo ji je vsega 3 mesece, ko je okusila prvo krajše potovanj na Slapove reke Krke. Že tam nas je osupnila s svojim pogumom in s svojo sposobnostjo posnemanja Aishe, velike sestre.
Potem je sledilo prvo nekoliko resnejše potovanj po Srbiji, Hercegovini,… Tedaj ji je bilo »že« 6 mesecev. Z vsakim dnem na poti se je učila ter postajala samozavestnejša.
Sledilo je še nekaj krajših potepanj po Velebitu in že se je bližal odhod v mogočno Afriko.
01. februarja je sledila več kot 20.000 km dolga avantura v neznano. Z vsega dobrimi 9 meseci jo je čakal daleč največji preskus, katerega me je še samega bilo precej strah.
Sledila je mrzla in dolga pot do Atlasa. Nato je čakal preskus živcev na meji z Mavretanijo. Končno Senegal in vsaj kratkotrajno olajšanje. V notranjosti Senegala je prvič pokazala popolno predanost čuvanju in varovanju svojih bližnjih. Še kot popolni mladiček je brezkompromisno »napadla« skupino ljudi, ki se je ponoči približala našemu kampu. Seveda je s tem povzročila »pravo štalo«. Ampak, to je v njihovi krvi. To je njihov legendarni pogum.
Nadaljevalo se je s prašno in vročo Afriko. Z vročimi nočmi preživetimi pod milim nebom. Vendar vedno budna in vedno pozorna.
Kar je ravno tako popolnoma navdušujoče je dejstvo, da se tako Aisha in Kaya počutita popolno sproščeno v množici neznancev, v hrupu in trušču ki ga zganja kopica otrok. Nikoli nesigurni, nikoli živčni kaj šele agresivni. V takšnih trenutkih se kaže njihova notranja moč. Koliko »težav« povzročajo s svojo velikostjo, toliko odtehta ta njihova stabilnost, predvidljivost.
Skratka, za nami je epsko potovanje po Afriki, ki ga je mladiček Kaya prenesla z absolutno odliko.
SA-NU, šola, ki je k temu izjemno pripomogla.
Kljub temu, da sem s psmi obkrožen od kar sem shodil, sem se ob Kayi in v novi šoli naučil mnogo novega. Nuša, vodja šolanja, najina prva inštruktorica je izjemno prispevala k temu, da je Kaya zrasla v to kar je danes. Seveda je še vedno KANGAL in to ne smemo nikoli pozabiti. Vendar je Kaya pri 9 mesesih imela te lastnosti, ki si jih ponavadi le želimo ter sanjamo za dobre pse pri kakšnih 2-3 letih. Tega ne govorim zato, ker je Kaya »moja« ampak ker tako je.
Skratka ob Nuši sem se naučil novih pristopov. Drugačnih metod kot sem jih imel v krvi od moje mladosti, skoraj še od otroštva s »klasičnih-trdih« pristopov šolanja psov in še to z dela z delovnimi pasmami.
Pri kakšnih 5 mesecih sva obiskovala prvi nivo poslušnosti, ki se je odvijal na poligonu. Meni je glavni cilj tega dela šolanja bil socializacija in navajanje na druge pse. Ne smemo pozabiti, da so KANGALI izredno dominantni ter teritorialni psi. V absolutno veliki meri je bil ta cilj dosežen.
Sledil je drugi nivo šolanja, ki se je praktično v celoti izvajal v urbanih – realnih okoljih. Tukaj smo naše kosmatince navajali na zunanji svet in na situacije, ki sem ji bodo dogajale ob nas v tem glasnem in velikem svetu. Trenirali smo v nakupovalnem centru, trenirali smo na železniški postaji. Trenirali smo na polni ulici,… Skratka ta male kosmate kepe smo navajali na življenje kot naše sopotnike v vseh situacijah in v vseh okoljih.
Ta pristop je bil zame nekaj povsem novega. V kontroliranem in znanem okolju se bistveno lažje »programira« psa na zahtevane naloge. Vendar biti sproščen, prijazen, socializiran v hrupnem, neznanem svetu ter obdan z množico neznancev ter ohraniti mirno kri pa je povsem druga zgodba.
V procesu šolanja in neskončno mnogih nasvetih najine inštrukturice je moje sobivanje s Kayo bilo praktično brez ene ure stresa ali nesigurnosti. Sam menim, da ravno spoj šolanja, ki ga je bila Kaya deležna ter njene izredne narave je bil ključ k temu, da vsega dobrih 18 mesecev stara psička ima za seboj kakšnih 35.000 – 40.000 km poti. Da ima za seboj kakšnih 15 držav,… In to praktično brez enega resnejšega incidenta.
Seveda šolanje poteka še danes. Seveda vsak dan prinese novem preskušnje in izzive tako zame kot za psičke. Ampak, en velik ampak. Popolnoma sem ponotranjil, da je prav vse možno. Tudi s KANGALI je možno neverjetno lepo trenirat, delat in seveda potovati tako na cesti kot v vsakdanjem življenju.
Skratka, prav vsakemu lastniku psa iskreno priporočam, da v koliko želi sebi ter svojemu ljubljenčku dobro, naj zbere energijo ter pogum in se poda v šolo kot je SA-NU. Z obiskom šolanja in z ravnanjem kot se ga bo naučil bo življenje tako njemu kot njegovemu psu neizmerno kvalitetnejše. Pes z leti ne bo postal breme, ne bo postal slaba vest. Celotno življenje bo sopotnik, ki bo razveseljeval tako lastnika kot neznance, ki mu bodo prekrižali pot.
Kot zaključek iskrena hvala vsem v šoli SA-NU za vse kar je Kaya ter tudi jaz prejel in prejemam še danes, saj s Kayo še danes nadaljujeva s šolanjem.
V nadaljevanju je GALERIJA, kjer je prikazana pot naše “majhne” Kaye vse do velike Afrike.
