Maroko ali Španija
Jesen že precej glasno trka na vrata. Za nami je izredno leto. Pred dobrega pol leta smo se vrnili z nepozabnega potovanja po Zahodni Afriki. V začetku poletja smo s prijatelji naredili odlično turo po Srbiji in Hercegovini, sedaj pa smo ponovno v meni tako ljubi Španiji.
Nekje na podeželju, na pol poti med Aragonom in Andaluzijo, v nekdanjem rudarskem naselju, na prelepi terasi, obdani s spominskimi rekviziti zaprtega rudnika, pijemo kavo ter kujemo načrt za naslednje dni. Odločiti se moramo, ali gremo dalje proti Gibraltarju in nato preko v Maroko, ali pa zavijemo proti severu, proti Pamploni, Baskiji in naprej proti Portugalski.
Iščemo pluse in minuse za lažjo odločitev, kar pa vsekakor ni enostavno. Če se odločimo za sever, bomo nadaljevali proti Portugalski in dolini reke Douro, ki je za nas še vedno precejšnja neznanka. Če gremo proti Gibraltarju in naprej v Maroko, nas čaka še nekaj dni vožnje do Atlasa, kjer se zame tisti pravi Maroko šele začne.
Monasterio de Piedra
Glede na vremensko napoved, glede na čas, ki ga imamo na voljo, in tudi nekoliko po občutku se odločimo za lahkotnejšo pot. Tokrat ostanemo v Evropi.
Za najstarejšo, a nič manj pogumno članico naše ekipe, sta tako Španija kot Portugalska nekaj novega. Odločitev je zato hitro sprejeta.
Odrinemo proti severu. Za konec dneva pa imamo v načrtu ogled enega bolj skritih biserov Španije – neverjetnega Monasterio de Piedra.
Že dobro uro se vozimo skozi precej neobljudeno in suho pokrajino. Na trenutke postane vožnja monotona, skoraj dolgočasna. Vendar mi je precej lažje, ker vem, kaj nas čaka na koncu etape. Vedel sem, da se bo pokrajina vsak čas spremenila.
In res. V vsega nekaj minutah se je zgodila popolna preobrazba. Pred nami so se pojavili prvi hribi, prvi gozdovi in povsem drugačna podoba pokrajine.
Samostana si ponovno nismo ogledali, saj za psički vhod seveda ni dovoljen. Nič hudega. Tudi sprehod po parku je bil več kot dovolj.
Prespali smo ob bližnjem jezeru, kjer smo si na prelepem kraju pripravili odlično večerjo. V meni se je vedno bolj utrjeval občutek, da smo se odločili pravilno. Imeli bomo več časa za opazovanje, za raziskovanje in za uživanje v krajih, ki jih bomo srečevali na poti.
Na Sever, proti kanjonu reke Ebro
Naslednji dan nas je čakala etapa proti izviru legendarne reke Ebro. Do samega izvira sicer nismo nameravali, smo pa želeli prevoziti del poti po robu njenega znamenitega kanjona.
Ker se na to pot nisem pripravil tako temeljito, kot bi se moral, nisem imel vseh koordinat pomembnih točk. Tako smo kljub precejšnjemu trudu zgrešili dostop do kanjona in razgledi, ki sem jih želel pokazati mami, bodo morali počakati na kakšno drugo priložnost.
V majhno uteho mi je bilo dejstvo, da smo uspeli obiskati prelepo vasico Orbaneja del Castillo.
Vasica je stisnjena med visoke skalne stene, skozi njo pa teče potok, ki v kaskadah in slapovih pada med hišami. Vse skupaj deluje zelo naravno, skoraj pravljično, kot da bi vas in voda rasli skupaj.
Med ozkimi ulicami se voda preliva čez kamnite pragove, ustvarja majhne slapove in tolmune ter daje kraju prav poseben značaj. Takšnih krajev ne srečaš pogosto. Že po nekaj minutah sprehoda ti postane jasno, zakaj velja Orbaneja del Castillo za eno najlepših vasic severne Španije.
Za današnji dan nam je ostalo le še iskanje prostora za prenočevanje. Ker je bil nam tako ljubi Picos de Europa predaleč, smo poiskali zatočišče na kmetiji, ki se med drugim ukvarja tudi s turizmom in ima manjši kamp.
Tiho smo upali, da bo v bližini tudi kakšna restavracija ali vsaj kraj, kjer bi si lahko privoščili dobro večerjo in morda še kozarec odličnega lokalnega vina.
Žal se je končalo le s prostorom za kampiranje.
Že ob prihodu na kmetijo pa nas je presenetilo nekaj drugega. Vsake toliko časa je nekaj glasno počilo. Zvok je bil podoben pokanju za veliko noč.
Kmalu sem ugotovil, da ima pokanje poseben namen.
Po pogovoru z izredno simpatično gostiteljico smo izvedeli, da z njim odganjajo volkove. Ti so se v zadnjih letih tako namnožili, da vse pogosteje prihajajo v bližino vasi in ogrožajo živino.
Ko je zagledala Aisho in Kayo, je takoj vedela, kaj ima pred seboj. Prepoznala je kangala in hitro ugotovila, da bi bila odlična rešitev za njihove težave.
Z njeno ugotovitvijo se absolutno strinjam, vendar si bodo morali najti drugi dve kangalki. Svojih seveda ne dam.
Naslednje jutro smo nadaljevali proti severu. Še vedno smo bili pod vtisom jutranje kave v enem izmed majhnih tradicionalnih mestec severne Španije, ko smo se začeli vzpenjati proti manjšemu prelazu. Potem pa se je zgodilo nekaj, zaradi česar sem povsem pozabil na cesto.
Nad nami je krožilo na desetine ogromnih ptic.
Sprva sem jih opazil le nekaj, potem pa sem pogledal nekoliko višje in ugotovil, da jih je bistveno več. Trideset, štirideset, mogoče celo petdeset. Nebo je bilo polno velikih temnih silhuet.
Prva misel je bila seveda: orli?
A hitro sem ugotovil, da gre za nekaj drugega. Ptice so krožile visoko nad nami in skoraj niso zamahnile s krili. Le jadrale so v velikih krogih in izkoriščale tople vzgonske tokove. Kasneje sem izvedel, da smo najverjetneje opazovali beloglave jastrebe, ene največjih ptic Evrope.
Seveda nisem mogel kar odpeljati naprej. Obrnil sem avto, poiskal prostor ob cesti in pograbil fotoaparat z nameščenim teleobjektivom 150–600 mm. Toda jastrebi so imeli očitno drugačne načrte. Vsakič, ko sem objektiv usmeril proti njim, so se začeli oddaljevati. Ko sem fotoaparat spustil, so se počasi vrnili.
To se je ponovilo večkrat.
Kako so vedeli? So res opazili velik premik objektiva? Ali pa je bilo vse skupaj zgolj naključje? Odgovora nimam.
Dolina reke Duro
Na koncu sem veliki objektiv zamenjal za manjšega in hitrejšega. Takrat mi je uspelo narediti nekaj fotografij, ki me bodo še dolgo spominjale na ta trenutek. In če sem iskren, je bil prizor v živo precej lepši od vseh fotografij skupaj. Modro nebo, jesensko obarvani hribi in desetine jastrebov, ki so v popolni tišini krožili visoko nad nami.
Takšni trenutki so razlog, da se vedno znova vračamo na cesto.
Pot smo nadaljevali po zelo slikoviti trasi proti kraju Riaño. Če prihajate iz smeri Picos de Europa, vas pričaka izjemen prizor velikega ločnega mostu, pod njim smaragdna voda jezera Riaño, v ozadju pa mogočni Pico Gilbo.
Jeseni je prizor zaradi vseh barv naravnost fantastičen. Čas za fotografiranje in uživanje v trenutku pa je hitro minil. Dolina reke Douro nas je že čakala.
Gorovje Serra da Estrela
Na Portugalskem smo bili že večkrat. Del poti, ki smo ga imeli tokrat v načrtu, pa je bil za nas nekaj novega. Poleg vožnje po znameniti dolini reke Douro smo želeli raziskati tudi gorovje Serra da Estrela, ki leži v osrčju portugalske notranjosti.
Priznam, da sem od toliko opevane doline Douro pričakoval nekoliko več. Pokrajina je sicer lepa, vinogradi na strmih pobočjih ustvarjajo značilno podobo regije, reka pa se lenobno vije skozi dolino. Nikakor ne morem reči, da me je razočarala, vendar me ni navdušila tako, kot sem pričakoval.
Povsem drugače pa je bilo z gorovjem Serra da Estrela.
Pravzaprav me je ta del Portugalske presenetil bolj kot katerikoli drug kraj na celotnem potovanju.
Gre za najvišje gorovje celinske Portugalske, kjer najvišji vrhovi segajo skoraj do dveh tisoč metrov nadmorske višine. Že sama vožnja skozi pokrajino je pravo doživetje. Ceste se vzpenjajo med granitnimi vrhovi, mimo pašnikov, kamnitih hiš in majhnih gorskih vasic, kjer se zdi, da čas teče nekoliko počasneje.
Pokrajina deluje povsem drugače kot večina Portugalske.
Če obalni del države zaznamujejo ocean, peščene plaže in živahna mesta, je Serra da Estrela svet zase. Svet gora, skal, travnikov in dolgih razgledov. Ker smo območje obiskali jeseni, so bili vtisi še toliko močnejši. Pobočja so se barvala v odtenke rumene, oranžne in rdeče. Nad dolinami se je zjutraj pogosto zadrževala megla, medtem ko so bili višji vrhovi že obsijani s soncem.
Za vsakim ovinkom nas je pričakal nov razgled. Včasih na neskončne gozdove, drugič na samotne doline ali na ogromne granitne bloke, razmetane po pobočjih, kot bi jih tja odložil kak velikan. Poseben pečat pokrajini daje njena odmaknjenost. Čeprav gre za eno najbolj zanimivih območij Portugalske, tam ni bilo veliko obiskovalcev. Večkrat smo se znašli povsem sami sredi pokrajine.
Le mi, psički in cesta.
Po travnikih so se pasle črede ovac, občasno smo srečali kakšnega pastirja, drugače pa je vladal skoraj popoln mir. Prav ovčereja je stoletja oblikovala življenje v teh krajih. Iz teh gora prihaja tudi znameniti sir Queijo Serra da Estrela, ki velja za enega najboljših portugalskih sirov. Če ga imate priložnost poskusiti, je vsekakor vredno.
Le malokdo pa ve, da Serra da Estrela skriva tudi nekaj, kar bi prej pričakovali precej bolj severno v Evropi. To so ledeniške doline. V času zadnje ledene dobe so vrhove prekrivali ledeniki, ki so skozi tisočletja oblikovali pokrajino. Najbolj znana je dolina Zêzere, ena največjih ledeniških dolin na Iberskem polotoku.
Ko stojiš na eni izmed razglednih točk in opazuješ pokrajino pod seboj, si težko predstavljaš, da si na Portugalskem. Bolj imaš občutek, da si nekje v Pirenejih ali celo v kakšnem bolj odmaknjenem delu Alp.
Naslednjič si bom za Serra da Estrela zagotovo vzel več časa. To ni kraj, ki bi ga človek samo prevozil. To je pokrajina za počasno raziskovanje, za dolge sprehode, za jutra v megli in za večere ob dobri portugalski hrani. Eden tistih kotičkov, ki jih odkriješ skoraj po naključju, potem pa se ti še dolgo vračajo v misli.
Ko smo se pozno popoldne spuščali proti nižinam in zapuščali gore za seboj, sem vedel le eno. V Serra da Estrela se bomo še vrnili.
Iz odmaknjenih delov Portugalske proti zgodovinskemu srcu države
Že leta sem si želel, da bi moja mama, moj veliki in tihi podpornik, tudi sama doživela to prelepo deželo.
Portugalska je država, v katero se vedno znova vračam. Ne zaradi velikih mest ali turističnih znamenitosti, ampak zaradi občutka, ki ga daje. Zaradi prijaznih ljudi, umirjenega načina življenja in številnih krajev, kjer se zdi, da čas teče nekoliko počasneje.
Bisere, ki sem ji jih želel še pokazati, so bili naslednji: Nazaré, Alcobaça, Óbidos, Batalha, Fátima, Tomar, kasneje pa še Sagres, kraj, ki ga mnogi imenujejo kar »konec sveta«.
Za raziskovanje vsega tega smo potrebovali dobro izhodišče. Našli smo ga v majhnem kampu ob akumulacijskem jezeru na reki Zêzere.
Lokacija je bila naravnost odlična.
Jutranja kava na leseni terasi majhnega lokala, ki je del kampa, s pogledom na mirno jezero in okoliške gozdove, je bila eno tistih preprostih doživetij, zaradi katerih človek potuje.
Kolikor se spomnim, je kamp v upravljanju lokalne skupnosti. Večino dela opravljajo upokojenci, vsaj takšen občutek sem dobil. Vse je bilo preprosto, urejeno in prijazno.
Skratka – kraj, ki ga brez zadržkov priporočam.
Začel bom kar z našimi ogledi.
Prvi je bil Nazaré.
Nekdaj mirna ribiška vasica je danes svetovno znana predvsem zaradi svojih legendarnih valov. Prav tukaj se vsako leto zbirajo najboljši svetovni surferji, ki poskušajo ukrotiti ene največjih valov na planetu.
Za te velikane je zaslužen podvodni kanjon Nazaré, eden najglobljih podmorskih kanjonov v Evropi. Ko se energija Atlantika sreča z njegovo obliko, nastanejo valovi, ki lahko presežejo tudi trideset metrov višine.
Žal je slava s seboj prinesla tudi množice obiskovalcev.
Nazaré je postal precej bolj turističen, kot je bil nekoč. A kljub temu še vedno ohranja del svojega značaja. Še vedno lahko opazuješ ribiče, tradicionalne čolne in stare gospe v značilnih večplastnih krilih, ki predstavljajo simbol tega kraja.
Mi smo si poskušali vsaj za trenutek predstavljati, kakšen občutek mora biti stati na pečini in opazovati ocean, ko se vanj zaletavajo valovi velikosti večnadstropne hiše.
Tomar in Convento de Cristo
Naslednji je bil Tomar. Tomar je na nas že ob prvem obisku pustil izreden vtis. Majhno mesto, ki me po velikosti in bogati zgodovini nekoliko spominja na domači Ptuj.
Mesto je prijetno, umirjeno in neverjetno fotogenično.
Njegove ulice, trgi in senčne promenade ob reki vabijo k počasnemu raziskovanju. A pravi dragulj se skriva nekoliko višje. Nad mestom kraljuje znameniti Convento de Cristo.
Samostan in grad templjarjev predstavljata enega najpomembnejših zgodovinskih spomenikov Portugalske. Prav tukaj je po ukinitvi templjarskega reda nastal red Kristusovih vitezov, ki je kasneje odigral ključno vlogo v času velikih portugalskih pomorskih odkritij.
Ko se sprehajaš po njegovih dvoriščih, vrtovih in hodnikih, imaš občutek, da hodiš skozi več stoletij portugalske zgodovine.
Občudovanje arhitekture, mirnih vrtov in mogočnih zidov je pravo doživetje za vse ljubitelje zgodovine in lepih krajev.
Pot nas je nato vodila še v kraje, ki so tesno povezani z rojstvom portugalske države.
Alcobaça, Óbidos in Batalha.
Vsak od njih pripoveduje svoj del zgodbe.
Alcobaça je znana po enem največjih samostanov na Iberskem polotoku. Prav v njem počivata Pedro in Inês de Castro, verjetno najbolj znan zaljubljeni par portugalske zgodovine. Njuna zgodba je polna ljubezni, politike, izdaje in tragedije, Portugalci pa jo še danes pripovedujejo skoraj kot legendo.
Óbidos je nekaj povsem drugega.
Mesto je obdano z mogočnim obzidjem, bele hiše pa krasijo modri in rumeni robovi. Sprehod po njegovih ozkih tlakovanih ulicah daje občutek, kot da si stopil nekaj stoletij v preteklost.
Čeprav ga obišče veliko turistov, je še vedno mogoče najti miren kotiček in za trenutek uživati v njegovem posebnem vzdušju.
Nato pride še Batalha.
Samostan Batalha je eden največjih simbolov portugalske neodvisnosti. Zgrajen je bil po znameniti bitki pri Aljubarroti leta 1385, v kateri so Portugalci premagali mnogo močnejšo kastiljsko vojsko in dokončno utrdili svojo samostojnost.
Ko stojiš pred mogočno stavbo, hitro razumeš, zakaj velja za enega najlepših primerov gotske arhitekture v Evropi.
Vsak od teh krajev predstavlja pomemben kamenček v mozaiku portugalske zgodovine.
Skupaj pripovedujejo zgodbo o rojstvu države, o vzponu majhnega naroda na robu Evrope in o času, ko je Portugalska postala ena največjih pomorskih sil sveta.
Fatima
In potem je prišla še Fátima. Kraj, ki v meni vzbuja prav posebno spoštovanje. Ne govorim o veri. Ne govorim o cerkvenih institucijah. Govorim o občutku. O atmosferi, ki jo človek začuti, ko stopi na ta prostor.
Fátima je eden najpomembnejših romarskih krajev na svetu. Leta 1917 naj bi se tukaj trem pastirskim otrokom večkrat prikazala Devica Marija. Zaradi teh dogodkov danes sem prihajajo milijoni ljudi z vseh koncev sveta.
Toda mene pri Fátimi ni nikoli najbolj pritegnila zgodba sama. Vedno me je bolj zanimalo nekaj drugega. Opazovanje ljudi. Opazovanje njihovih obrazov. Njihovih pogledov. Njihove tišine.
Nekateri pridejo sem zaradi vere. Drugi zaradi upanja. Tretji zaradi hvaležnosti. Četrti zato, ker ne vedo več, kam drugam bi šli po odgovore. Vsak nosi svojo zgodbo. In prav v tem je nekaj posebnega.
Ko sediš na robu ogromnega trga in opazuješ ljudi okoli sebe, hitro ugotoviš, da je Fátima veliko več kot zgolj verski kraj. Je prostor razmisleka. Prostor, kjer ljudje za trenutek odložijo skrbi vsakdanjega življenja. Prostor, kjer se mnogi prvič po dolgem času ustavijo in prisluhnejo sami sebi.
Morda je prav zato atmosfera tukaj tako posebna. Skoraj mistična. Ne zaradi stavb. Ne zaradi ceremonij. Temveč zaradi vseh tistih zgodb, ki jih ljudje prinesejo s seboj. Zaradi vseh upanj, strahov, molitev in želja, ki se vsak dan srečujejo na tem prostoru.
Ne glede na to, ali si veren ali ne, Fátima človeka težko pusti ravnodušnega. Vsaj mene nikoli ni.
Sagres – kraj, kjer se duša in telo obnovita
Niti ne vem več natančno, ali sem bil v Sagresu tretjič, četrtič ali celo petič. Pravzaprav na koncu to niti ni pomembno. Pomembno je le, da nam ta skrajna jugozahodna točka celinske Evrope predstavlja nekakšno utopično zatočišče pred ostalim svetom.
K temu verjetno prispeva tudi nekoliko sproščeno, skoraj rahlo dekadentno surfersko vzdušje, ki ga človek začuti že ob prihodu v kamp. Večino gostov predstavljajo surferji, saj v kampu deluje tudi šola surfanja. Prav oni ustvarjajo tisti poseben občutek svobode in brezskrbnosti, ki ga je težko opisati z besedami.
Sedenje na terasi kampa. Nekje daleč v ozadju se sliši morje, ki nase nenehno opozarja z globokim bučanjem valov ob skalnati obali. Iz surferske šole prihaja glasba. V roki hladno pivo. Pred menoj zahajajoče sonce. To je moja slika popolnosti.
Prav ničesar več ne potrebujem. To je to.
Nagrada za ves trud, vse prevožene kilometre in vse dneve, ki jih preživimo na poti.
Morda je edina slaba stvar dejstvo, da je ta kraj popolne sprostitve od našega doma oddaljen skoraj tri tisoč kilometrov. Če dobro pomislim, si prej v nekaterih delih Irana, kot pa v Sagresu. A morda je ravno zato tako poseben.
Prelepa atlantska obala
Iz Sagresa je odličen dostop do ene najlepših obal, kar sem jih kadarkoli obiskal. Do divje atlantske obale južne Portugalske. Ta obala ni posebej primerna za klasično poletno kopanje. Voda je hladna, tokovi so močni, ocean pa pogosto pokaže svojo pravo moč. In prav to je njena največja prednost.
Ker ni idealna za množični turizem, se ob njej niso razvila velika turistična središča, hotelski kompleksi in neskončne vrste apartmajev. Namesto tega tukaj še vedno prevladuje narava. In surferji.
Nekakšno sodobno pleme ljudi, ki iščejo popoln val, svobodo in nekoliko drugačen način življenja. Hvala bogu, da je tako.
Verjetno je ena najlepših podob, ki jih človek lahko doživi ob oceanu, prizor sončnega zahoda na tej divji obali. Nekje med skalami sedi ali stoji osamljena postava. Na deski. Mirno čaka. Pogled ima usmerjen proti neskončnemu obzorju. Ne mudi se ji nikamor. Samo opazuje.
Takšni prizori človeka napolnijo z nenavadnim mirom.
Za trenutek izginejo skrbi, načrti, vsakodnevni hrup. Ostanejo samo ocean, veter in občutek, da je življenje v svojem bistvu precej bolj preprosto, kot si ga pogosto naredimo sami.
Pred dnevi sem govoril s kinološkim prijateljem, ki je prehodil eno izmed poti Camino de Santiago.
Izbral je traso ob portugalski obali. Čeprav sam te izkušnje še nimam – in mu jo po pravici povedano nekoliko zavidam – popolnoma razumem njegovo navdušenje. Tudi sam sem prepričan, da so poti ob portugalski obali nekaj najlepšega, kar si lahko pohodnik želi. S tem bi se brez dvoma strinjali tudi naši kangalki.
Prav vsak prost trenutek smo izkoristili za dolge sprehode ob oceanu. Aisha in Kaya pa za raziskovanje, tekanje po pečinah, vohljanje po grmovju in seveda za vse mogoče pasje neumnosti, brez katerih očitno ne gre.
Dnevi ob Atlantskem oceanu so minili veliko prehitro. Tako kot celotno naše jesensko potovanje. Prav vsakič se tolažim z mislijo, da bom nekega dne prišel sem jeseni in odšel šele naslednjo pomlad. Ali pa še kasneje. V najbolj kaotičnih dneh me ta misel vedno znova pomiri. In morda je prav zato Sagres zame mnogo več kot zgolj kraj na zemljevidu.
Je prostor, kamor se vračam že dolgo preden se tja zares vrnem.
