ETAPA: Mali – Labe
Fouta Djallon – srce gvinejskega višavja
Čeprav smo prenočili v nasadu med drevesi, odmaknjeni od ceste in brez kakršne koli vasi v bližini, so nas zjutraj začeli obiskovati otroci, mladostniki in odrasli. Sprva so nas opazovali z začudenjem, a hitro so se razjasnili obrazi in zasvetili nasmehi, s katerimi so nam pokazali, da smo dobrodošli. Mnogi so želeli fotografijo z nami, vsi pa so na svoj način dali vedeti, da je Gvineja dežela nasmejanih in neskončno prijaznih ljudi – kar se je kasneje še velikokrat potrdilo. Po takšnem jutru in tako lepem sprejemu smo bili še bolj opogumljeni in polni energije za novo etapo poti proti Labéju.
Fouta Djallon je hribovita regija v osrednjem delu Gvineje in velja za enega najbolj slikovitih ter edinstvenih predelov Zahodne Afrike. Pokrajino oblikujejo valovite planote, globoke doline, številni slapovi, reke in naravni bazeni, ki ponujajo dih jemajoče razglede in redko svežino v tropski vročini.
Regija je tudi kulturno izjemno pomembna – že stoletja jo naseljuje ljudstvo Fula (Fulani), ki še danes živi razmeroma tradicionalno življenje, predvsem z živinorejo. V vaseh lahko še vedno vidimo hiše iz blata, živahne lokalne tržnice in gostoljubne domačine. Čeprav večina govori le malo ali nič francoščine, vedno radi delijo nasmeh, čaj in zgodbo.
Ceste v Fouti Djallon so pogosto v slabem stanju, še posebej v deževni sezoni, zato je potovanje zahtevno in počasno. A vsak prevožen kilometer je poplačan. Če iščeš stik z naravo, mir, pohode po hribih in pravo afriško podeželje brez turističnih filtrov, je Fouta Djallon pravi kraj.
O današnji etapi
Po razočaranju prejšnjega večera smo si ob cesti, že v trdi temi, našli zavetje med drevesi. Šele zjutraj, ko smo stopili iz šotorov, smo spoznali, kako lep kraj smo izbrali za prenočevanje. Ob takem jutru in v takem okolju je bilo včerajšnje razočaranje ob vstopu v »civilizacijo« že pozabljeno. Dobro naspani in po zajtrku polni energije smo bili pripravljeni na nov dan. Utrujenost in razočaranje sta se preobrazila v optimizem in navdušenje ob zavedanju, da smo že globoko v »črni« Afriki.
Današnji plan je bil lahkotna vožnja do središča regije Fouta Djallon, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Že tri leta prej sem bil v stiku z gospo, ki v mestu vodi mini kamp. Tokrat sem se nanjo spet obrnil in uredil namestitev. Prav njen naslov in potrditev rezervacije sta bila eden izmed pogojev za pridobitev vizuma za to afriško državo.
Ali Gvineja sploh obstaja?
Ko sem se začel pripravljati na potovanje po Zahodni Afriki, sem – kot vedno – kupil vse avtokarte držav, skozi katere smo nameravali potovati, in še nekaj dodatnih za sosednje države. A pri Gvineji sem naletel na težavo. V svoji stalni angleški trgovini Stanfords nisem našel nobene karte za Gvinejo. Preiskal sem še druge vire – nič. Šele v Franciji sem naletel na eno samo francosko karto. To pove dovolj, kako odročna in nepoznana je ta država.
Pot do Labéja bi po zemljevidu morala biti »lahkotna nedeljska vožnja«, saj je bila označena z debelo rumeno črto. V resnici je bila daleč od preproste, a vseeno precej manj naporna od včerajšnje poti iz Malija.
Labé
Pozno popoldne smo se približevali Labéju. Prečkali smo tablo z napisom mesta, a cesta je bila še vedno makadamska. Nasproti nam je pripeljal tovornjak, naložen do roba. Nekaj na njem je pritegnilo našo pozornost – vsi smo ga opazovali.
V zadnjem trenutku me je intuicija opozorila, naj pogledam na cesto. In prav tedaj sem opazil dve veliki luknji v betonskem prepustu. S sprednjimi kolesi sem se jima še uspel izogniti, a zadnja kolesa Mitsubishija in prikolice so udarila vanju. V vzvratnem ogledalu sem le še videl, kako je prikolica poskočila. Ustavil sem brez prevelikih upov – če sedaj Mitsubishi ni poškodovan, je pa verjetno prikolica.
Najprej sem se sklonil pod avto. Na srečo ni bilo videti nič odtrganega ali uničenega. Gume so bile cele, tudi razmiki koles so delovali normalno. Nato sem se lotil prikolice: eno kolo je že spustilo, platišče pa je bilo zvito. Ko sem odprl prikolico, me je presenetilo – vse je bilo na mestu, nič poškodovano. Hvala bogu za rezervo!
Z nekaj muke smo zamenjali kolo, pri čemer se je izkazal Uroš s svojimi spretnimi rokami. Jaz sem medtem že preko iOverlanderja iskal mehanika. Čudež – bil je le nekaj sto metrov naprej po cesti.
Popravilo in iznajdljivost po afriško
Na dvorišču, polnem starih tovornjakov, motorjev in oljnih madežev, nas je takoj opazil možak z globokim, odločnim glasom. Hitro je postalo jasno, da je on glavni. Pokažem mu naš problem, pokima in mlademu fantu nakaže, naj se loti dela.
Kar sem videl, me je prevzelo. V delavnici skoraj ni bilo orodja, nobenih strojev, le gola tla. Toda pomanjkanje jih je naredilo neizmerno iznajdljive. Fant je položil platišče na tla, izpustil zrak, vzel ogromno kladivo in leseno klado ter začel udrihati. Prizor me je šokiral, a zaupal sem, da bodo opravili svoje. Po nekaj udarcih je bilo platišče skoraj poravnano. Preizkusili so ga s polnjenjem zraka – še je puščalo. Sledilo je še nekaj udarcev, nato so tesnili z navadno plastično vrečko, ki jo je pobral na dvorišču. In glej ga, guma je tesnila kot nova.
Na koncu sem bil hvaležen za ta neljubi dogodek. Fantje so nam dokazali, da je afriška iznajdljivost brezmejna, in vzbudili v nas zaupanje za nadaljnjo pot. Kar koli se bo zgodilo, nekdo se bo že znašel.
Labé – srce srednje Gvineje
Po vseh teh dneh, urah in kilometrih trdih poti je prihod v Labé deloval skoraj neresnično. Nenadoma so tu ulice – prave, z ljudmi, z gnečo, z glasovi. Počasi smo se prebili do centra in začutili tisto znano afriško zmešnjavo: pesek, beton, barve, ropot motorjev, prašni avtomobili, stojnice s sadjem, kupi plastike, začimbami, kruhom in z otroki, ki kričijo toubab!.
A kljub vsemu Labé ni pustil prijetnega vtisa.
Na ulicah se nismo počutili dobrodošli. Preveč pogledov. Težkih, hladnih, sumničavih. Težko rečem, od kod izvira ta občutek – a bilo je jasno, da tukaj nismo doma. Nekaj v nasprotju s sicer toplim afriškim sprejemom drugje. Morda zaradi napornega dne, morda zaradi vsega skupaj.
Tudi do denarja priti je bila prava kalvarija. En cel dopoldan smo porabili, da smo se na resnično kaotičnih ulicah – verjetno najbolj kaotičnih, kar smo jih do zdaj doživeli – dokopali do denarja. Bankomati niso delali, menjave ni bilo, vse je bilo nekako… zavezano v vozle.
SIM kartica? Misija nemogoče. Za nakup je bila potrebna registracija, za registracijo pa potni list – ki smo ga seveda hranili oziroma je bil deponiran v kampu. Vse skupaj je postajalo absurdno zapleteno.
Ampak v vsakem kaosu se najde svetla točka. Tudi tukaj. Pristopi mlad fant, tih, a samozavesten. Ponudi se, da kartico registrira na svoje ime. A pod enim pogojem – da mu jo nujno vrnemo, saj bi imel lahko težave, če bi jo uporabili za kaj sumljivega. Kako naj mu to obljubimo? Gremo v povsem drugo smer. Na tej poti se v Labé zagotovo ne bomo več vračali.
Znova se potrdi, da je v Afriki pogosto največji problem to, kar je pri nas samoumevno – in največja rešitev prav tisto, kar se zdi nemogoče.
Edina resnično svetla točka v vsem tem je bil naš kamp. Majhen kamp z bungalovi, skrit za visokimi zidovi sredi mesta. Tam smo našli zavetje, rehabilitacijo, mir. Medtem ko je zunaj utripalo mesto, ki ni hotelo imeti opravka z nami, smo znotraj doživeli pravo afriško gostoljubnost.
Gostiteljica – neverjetna ženska. Topla, prijazna in s kuharskimi rokami, ki bi si jih želel vsak popotnik. Hrana je bila lokalna, okusna, pripravljena z občutkom in skrbjo. Ni bilo poceni, to ne, a bilo je vredno vsakega franka. Točno to smo potrebovali.
Ko smo končno zapustili Labé, smo si želeli samo eno – čim prej spet na vas. Čim prej stran od betona, od hrupa, od neprijetnih pogledov. Tam zunaj, na podeželju, je energija povsem drugačna. Mehkejša. Človeška. Tam nasmeh odžene še tako veliko breme. In čeprav vemo, da nas čakajo nove brutalne etape, to tveganje z veseljem sprejmemo – samo da gremo nazaj tja, kjer si spet človek.
