Čakanje v Dakarju
Kot da zamude še ne bi bilo dovolj, smo morali v bližini Dakarja čakati do ponedeljka. To pomeni še dodatna dva dneva zamude. Tri dni čakanja na meji in zdaj še tukaj. Čakati smo morali, da se v ponedeljek odpre carina v Dakarju in uredimo papirje za avto. Na meji v Diami smo dobili le začasne papirje, ki veljajo do ponedeljka.
Vsem, ki razmišljate o potovanju v Senegal – v okolici Dakarja ni ravno kaj pametnega za počet. Seveda je to samo moje mnenje. Razen tega, da se lepo sliši, da si bil v Dakarju …
Nacionalni park Saloum in potikanje med mangrovami
Dakar ima sicer magični prizvok – zaradi legend in vseh tistih etap relijev. Ampak realnost? Okolica je kaotična, prenaseljena. Samo mesto pa … za tiste z res močnimi živci in izkušnjami.
Ker smo imeli dva dneva na voljo, smo se odločili za premik do NP Saloum. Pravi raj za ljubitelje narave. Ob izlivu reke Saloum – mangrove, kanali, peščeni otoki. Ogromno ptic, flamingi, pelikani. Tudi tradicionalne ribiške vasi, kjer lahko vidiš življenje Sererjev in Lebujev. Zaradi narave in kulture je park na Unescovem seznamu.
Premik je bil več kot dobrodošel. Končno mir. Noč na obrežju Salouma je bila popolno nasprotje prejšnjih dni. Prespali smo v bolj ali manj zapuščenem kampu, ki je videl že boljše čase. Ampak nas to ni motilo. Edini sosed je bil mlad oskrbnik kampa, ki je ob mraku tudi sam odšel.
Sedeti na terasi ob afriški reki in gledati v divjino … Sanje se počasi uresničujejo. Ta večer nam je dal zagon, ki smo ga res potrebovali.
Kaos v noči
Ponedeljek. Nazaj v Dakar, v center kaosa. Ob 11.00 urejeni papirji in že gremo proti vzhodu. Ven, čim prej ven – nazaj v divjino.
Zvečer, na poti do Anjela, si poiščemo prostor za spanje v pravi afriški stepi. Vse kaže na idiličen večer. Tik pred temo opravim obhod s Kayo in Aisho. Malo da spoznam okolico, malo pa zato, da onidve označita teren in sporočita predatorjem, da tukaj nismo plen.
Uroš in Maja pripravljata večerjo, Zorica in jaz uživava v tišini. Kaya in Aisha mirno ležita. Po večerji ugasnemo luči in gledamo v zvezde. Vse je mirno. Potem pa – kaos.
Kaya in Aisha z grozečim laježem planeta v temo. Sliši se kričanje. Človeški glasovi. Panika. Zgrabim baterijo in tečem za njima. Uspem ju umirit in odpeljem nazaj. Ljudem se nisem uspel približati. Potem tečem gor in dol, jih iščem, svetim z baterijo, kličem. Dvajset minut. Brez uspeha.
Prepričan sem bil, da ni prišlo do ugriza – Kangali delajo samo toliko, kolikor je treba. A želel sem preverit, se opravičit. Na žalost jih nisem našel. Nesrečen splet okoliščin. Mi nismo vedeli, da bo kdo hodil mimo. Oni niso vedeli, da tukaj kampiramo. Na srečo samo strah in nič drugega. Ampak dober opomin za prihodnje noči.
Prvi stik z reko Gambija
Za vsak slučaj sredi noči spakiramo in se premaknemo 20–30 km naprej proti jutrišnjemu cilju. Slabo sem spal. Kriki panike so mi še vedno odmevali v ušesih.
Zjutraj naprej proti tromeji Senegala, Malija in Gvineje. Cilj – po težji poti v Gvinejo. A do tja je še kar nekaj vožnje.
Urošu se ob poti vračajo spomini. Nisem še omenil, da je Uroš precejšnja legenda – dvakratni udeleženec relija Budapest–Bamako. In oba krat v pravih zverinah – katrca in »pejek« – tudi uspešno zaključil. Ko so mu spomini privreli na plano, smo začeli slediti eni izmed njegovih starih poti. Ta nas je pripeljala do čudovitega kampa ob reki Gambija.
Težko opišem, kakšen občutek je sedeti tam in gledati prizor kot iz dokumentarca. Le da tokrat nisi gledalec, ampak del zgodbe. Vzeli smo si dobro uro za uživanje in vpijanje vsega okoli nas. Vsi smo bili enotni – tukaj bi lahko ostali 2–3 dni in samo opazovali življenje ob reki. V daljavi smo prvič videli povodne konje. Ko smo zaposlene vprašali, ali se sme kopati v reki, so nam to absolutno odsvetovali. Tukaj pa res ne.
Do Anjela in kockanje s prehodom meje z Gvinejo
Za vsak slučaj sredi noči spakiramo in se premaknemo 20–30 kilometrov naprej, proti jutrišnjemu cilju. Slabo sem spal. Kriki panike mi še vedno odmevajo v ušesih.
Zjutraj nadaljujemo proti tromeji Senegala, Malija in Gvineje. Cilj: Gvineja – po težji poti. Že doma sem razmišljal – naj gremo po znani poti do Labeja ali raje tvegamo manj prehojeno, tehnično zahtevnejšo traso čez Kedougou in čez košček Malija? Informacij skoraj ni. Satelitske slike kažejo “dirty road”, a kakšno je stanje v resnici – kdo bi vedel. Našel sem le en zapis, da je cesta precej … zaj***.
Odločimo se, da poskusimo. A do te etape nas loči še en dan – dan, ki ga bomo preživeli v odmaknjeni jugovzhodni regiji Senegala. V delu države, kjer se še vedno živi po starem, enostavno, kot pred stoletji.
Ta dan bomo srečali prizore, ki so se mi še pred mesecem zdeli nerealni – dostopni le v romantičnih posnetkih pravih pustolovcev. Tistih, ki iščejo svet, za katerega smo mislili, da ga že zdavnaj ni več.
Počasi v pravo Afriko
Kaotičnost Dakarja je že daleč za nami. Kako paše mir. Tišina. In ta pogled na naravo – široko, zeleno, živo.
Smo v regiji Anjel, tik ob meji z Malijem in Gvinejo. Tu se življenje umiri. Cest je malo, vasi so redke, signala skoraj ni. Vročina pa pritiska z vseh strani.
Temperature so precej višje, kot smo pričakovali. Konstantno blizu 40 °C. Nam ni hudega, smo pod klimo, ampak ves čas me skrbi za moji psički. Ob takih trenutkih me začne glodati dvom – ali ravnam prav? Je za njiju prevroče? Prenaporno? Se bo ta mlada Kaya sploh znala dovolj ohladiti?
V tišini teh krajev me te misli kar ne spustijo. Glodajo. Sprašujem se, kaj nas še čaka. Kakšna bo pot. Koliko neznank še leži pred nami.
Ja, takšne poti, v takšni zasedbi, so vse prej kot sproščen izlet z malce umazanimi gumami.
Prvo kopanje v pravi afriški reki
Pozno popoldne prispemo do majhnega, preprostega kampa, ki je še v nastajanju. Vročina je nevzdržna. Takoj ko uredimo nočitev, se prestavimo v senco in si privoščimo hladno pijačo. A ne kar nekaj – pravo pivo. Le nekaj požirkov te magične tekočine, pa se svet zdi lažji. Uživamo v razgledu – reko Gambijo imamo tik pod sabo, oddaljeno le kakšnih 30 metrov.
Gambija deluje mikavno. Voda nas kar kliče. A vročina je še bolj vztrajna, zato začnemo spraševati, ali se je tukaj varno kopati. Od vseh dobimo enake, spodbudne odgovore – seveda, ni problema.
To nas opogumi. Po potki, po kateri domačini iz bližnje vasi hodijo k reki, se hitro spustimo do obale.
Spodaj nas pričakajo veliki balvani, ki ustvarjajo skoraj pravljično vzdušje. Zberem pogum in skočim v vodo. Reka je prijetna, temperatura idealna. Po teh peklenskih dneh je občutek skoraj nepopisen – osvobajajoč, pomirjujoč.
Le ena malenkost zmoti popolnost trenutka – misel, ki mi roji po glavi: Smo se res dobro razumeli? Je res varno? Ni kje kakšen krokodil? Kak hipo? Ne preveč očitno, a vseeno se tu in tam ozrem pod gladino. Nočem, da Uroš, ki mi že sledi v vodo, začuti moj dvom.
Večer v vasi Anjel
Večer izkoristimo za obisk tradicionalne vasi Anjel, ki se nahaja dokaj blizu našega kampa. Seveda pa nismo vedeli, da bo treba kar lep kos poti prehoditi peš. Najprej nas čaka pot skozi suho savansko pokrajino, po ozkih stezah, ki se vijejo med drevesi in občasnimi polji. Ko že mislimo, da smo skoraj tam, nas preseneti še zadnji del poti – kratek, a strm vzpon med velikimi balvani in skalami.
Ko končno dosežemo vas Anjel, se pred nami odpre popolnoma drugačen svet. Hiše so narejene iz blata in slame, krožne oblike, s stožčastimi strehami iz trave. Med njimi se vijejo ozke poti, otroci se igrajo z doma narejenimi igračami, kokoši in koze prosto hodijo naokrog. Življenje tu teče počasi, skoraj nespremenjeno že desetletja, če ne stoletja.
Vas nima elektrike, ni tekoče vode. Voda se zajema iz skupnega vodnjaka, kuha se na ognju, svetlobo pa zvečer dajejo le mesečina in redke baterijske svetilke. Družine živijo skromno, a povezano. Vsi se poznajo, vsi si pomagajo. Delo je razdeljeno – moški večinoma skrbijo za živino ali polja, ženske za dom, otroke in pripravo hrane.
Občutek je bil v redu. Se pa pozna, da vaščani dobro razumejo, da lahko s turizmom kaj zaslužijo. Poskusijo to izkoristiti – z doma narejenimi spominki, zapestnicami, izrezljanimi lesenimi figuricami … Prodajajo zagnano, na trenutke celo nekoliko vsiljivo. A razumem jih. To je ena redkih priložnosti, da v vas priteče kak dodaten frank.
V trdni temi se vračamo proti avtu. Še sreča, da so moji sopotniki vzeli vodo, ki smo je že vsi bili še kako potrebni in da smo imeli svetilko, s katero smo si svetili po prašni in za temo dokaj nevarni potki. Po slabi uri smo nazaj pri avtu. Sedaj pa nas čaka še pot do našega kampa. Še kako dobro, da imamo vklopljeno risanje sledi na naši navigaciji, da lahko v popolni temi najdemo nazaj do našega kampa. Kar odleže ko smo varno nazaj v kampu. Ponovno en super dan je za nami. Dan, ki absolutno izpolni vse sanje, vsa pričakovanj in poplača vso garanje, da smo sedaj tukaj in vpijamo vse kar nas obdaja.
Kar z nekaj tesnobe še pred sončnim vzhodom stojim nad prelepo afriško pokrajino. V daljavi se kažejo vršaci, preko katerih nas bo vodila današnja pot. Nekoliko miru mi daje pogled na prelepo Gambijo, ki mirno kot že tisočletja, teče pod menoj. Prizor, ki se vije pred menoj mi daje energije in poguma za danšanji pekel, ki pa se ga seveda še ne zavedam. Pekel etape dolg kakšnih 100 kilometrov, ki pa bo trajal peklenskih 12 ur.
Jutro pred etapo
Kar z nekaj tesnobe še pred sončnim vzhodom stojim nad prelepo afriško pokrajino. Zrak je svež, nebo še sivo, v daljavi pa že slutim obrise vršacev, čez katere bo danes potekala naša pot.
Gledam reko Gambijo, ki mirno, skoraj nespremenjeno že tisočletja, teče spodaj pod menoj. Ta prizor mi da trenutek miru, občutek stabilnosti, energije in poguma. A hkrati globoko v sebi čutim napetost. Nekaj neznanega.
Še ne vem, da nas čaka pravi pekel. Etapa dolga komaj 100 kilometrov, a pot, ki bo trajala kar 12 ur. Dvanajst ur pravega afriškega terena.
Ta etapa bo po tehnični zahtevnosti presegla vse, kar smo do zdaj prevozili – in to z naskokom. Celo etape, ki smo jih premagali na Pamirju in v drugih odmaknjenih kotičkih našega prelepega in skrivnostnega planeta, bodo ob tem videti skoraj enostavne.
