O etapi

Kot sem že omenil v predhodni objavi – to traso izberejo le redki. To sem opazil po tem, da praktično ni zapisov oziroma informacij, ki bi opisovali to pot. Le redki se pojavijo na portalu iOverlander, kjer sem našel zapise, ki so nakazovali zelo težko etapo.

Pot sem si izrisal na podlagi satelitskih posnetkov in prenesel v navigacijo Gaia. Gaio striktno uporabljam tam, kjer cestna navigacija odpove. Ugotovil sem, da gre v celoti za “dirty road” – torej niti metra asfalta.

Ne glede koliko krat sem pregledoval satelitske posnetke, nisem prišel do jasnih zaključkov. Preprosto ni bilo mogoče oceniti, v kakšnem stanju je ta cesta v resnici.

Zgodaj dopoldne prispemo v zadnjo vas pred mejo. Tam pred prečkanjem meje opravimo zadnje formalnosti s seneglasko policijo. KARNET smo že dan prej potrdili v Kedougouju – na srečo, saj sem že doma zasledil, da to v tej mejni vasici ni mogoče. S tem smo se izognili mučnemu vračanju v regionalno središče Kedougu, kar nam bi vzelo dragocen čas ter dragoceno energijo.

Torej, zadnji checkpoint. Pred nami – Gvineja. Do sem je bila cesta sicer makadamska, a v dobrem stanju. Če bo podobna še naprej, potem bo šlo.

Na naslednjem ovinku pridem do križišča in nagonsko sledim boljši poti. A le nekaj metrov naprej mi Gaia jasno pokaže, da sem zavil narobe. Dam vzvratno. Težko verjamem, da nas res vodi v drugo državo pot, ki bolj spominja na kozjo stezo kot cesto. A navigacija vztraja.

Podamo se na ta kolovoz. Kmalu izven vasi se začne vzpon. In to kakšen. Ni le strmo in razdrapano – na poti je vse več velikih skal, ki zahtevajo previdno vožnjo. Vedno pogosteje uporabljam reduktor. Redno gledam OBD in parametre motorja. Zaenkrat je vse v redu.

Zavedam se, da naš Mitsubishi vleče šest potnikov, vso opremo in naš mali domek na kolesih. Ogromno teže. Vsakih 100 metrov se zdi kot 10 kilometrov. Vsaka minuta traja celo uro. Popolnoma izgubim občutek za čas – le Gaia neusmiljeno šteje počasne metre in čas, ki neusmiljeno beži.

Po strmem vzponu se končno znajdemo na planoti. Razdrapana planinska pot se nenadoma spremeni v čudovit odsek peščene ceste v toplih rdečih odtenkih, ki takoj pričarajo pravo afriško vzdušje. Ta mehki pesek pomeni trenutek olajšanja – prvič po dolgem času se lahko sprostim, razgledam in za hip celo uživam tako v vožnji kot v pokrajini, ki nas obdaja.

Formalnosti ob vstopu v Gvinejo opravimo šele v prvi večji vasi – čeprav “večji” je tukaj zelo relativno. Vas se nahaja na vrhu manjše planote. Povsem nevpadljiva. Le nekaj hiš, raztresenih brez pravega reda. Zraven pa nekaj preprostih administrativnih objektov – večinoma v obliki pokritih lop, mnoge le na hitro zakrite s kosi blaga, ki ščitijo pred neusmiljenim afriškim soncem.

Skromnost te spremlja na vsakem koraku – od improviziranih uradnih prostorov do vaških hišic, ki jih je le za vzorec. A prav ta preprostost doda prizemljen čar temu trenutku.

Presenetljivo hitro in enostavno opravimo vse, kar je treba. Čeprav Gvinejo pogosto opisujejo kot “vojaško državo”, je bil postopek naravnost sproščen. To nam je dalo neko prijetno, skoraj domačo energijo – občutek, da smo na pravi poti in da bo vse v redu.

Za tem dobrim občutkom pa se, kot po navadi, skrivajo ljudje. Tokrat je bila ta “dobra vila” pravzaprav “dober Šrek” – velik, mogočen oficir, ki nas je na meji sprejel s spoštovanjem, z nami uredil vse formalnosti in na koncu poskrbel še za pošteno menjavo denarja. Celotna ekipa na meji je bila več kot v redu. Prijazni, korektni, človeški.

In kako dober je občutek, ko vstopiš v državo s takim sprejemom – ne pa kot v Mavretaniji, ki je ne bom pozabil nikoli. Ne po dobrem.