Zahodna Afrika 2025 – Od Kedougouja v Senegalu do Malija v Gvineji

August 15, 2025 Andrej Pulko

O etapi

Kot sem že omenil v predhodni objavi – to traso izberejo le redki. To sem opazil po tem, da praktično ni zapisov oziroma informacij, ki bi opisovali to pot. Le redki se pojavijo na portalu iOverlander, kjer sem našel zapise, ki so nakazovali zelo težko etapo.

Pot sem si izrisal na podlagi satelitskih posnetkov in prenesel v navigacijo Gaia. Gaio striktno uporabljam tam, kjer cestna navigacija odpove. Ugotovil sem, da gre v celoti za “dirty road” – torej niti metra asfalta.

Ne glede koliko krat sem pregledoval satelitske posnetke, nisem prišel do jasnih zaključkov. Preprosto ni bilo mogoče oceniti, v kakšnem stanju je ta cesta v resnici.

Zgodaj dopoldne prispemo v zadnjo vas pred mejo. Tam pred prečkanjem meje opravimo zadnje formalnosti s seneglasko policijo. KARNET smo že dan prej potrdili v Kedougouju – na srečo, saj sem že doma zasledil, da to v tej mejni vasici ni mogoče. S tem smo se izognili mučnemu vračanju v regionalno središče Kedougu, kar nam bi vzelo dragocen čas ter dragoceno energijo.

Torej, zadnji checkpoint. Pred nami – Gvineja. Do sem je bila cesta sicer makadamska, a v dobrem stanju. Če bo podobna še naprej, potem bo šlo.

Na naslednjem ovinku pridem do križišča in nagonsko sledim boljši poti. A le nekaj metrov naprej mi Gaia jasno pokaže, da sem zavil narobe. Dam vzvratno. Težko verjamem, da nas res vodi v drugo državo pot, ki bolj spominja na kozjo stezo kot cesto. A navigacija vztraja.

Podamo se na ta kolovoz. Kmalu izven vasi se začne vzpon. In to kakšen. Ni le strmo in razdrapano – na poti je vse več velikih skal, ki zahtevajo previdno vožnjo. Vedno pogosteje uporabljam reduktor. Redno gledam OBD in parametre motorja. Zaenkrat je vse v redu.

Zavedam se, da naš Mitsubishi vleče šest potnikov, vso opremo in naš mali domek na kolesih. Ogromno teže. Vsakih 100 metrov se zdi kot 10 kilometrov. Vsaka minuta traja celo uro. Popolnoma izgubim občutek za čas – le Gaia neusmiljeno šteje počasne metre in čas, ki neusmiljeno beži.

Po strmem vzponu se končno znajdemo na planoti. Razdrapana planinska pot se nenadoma spremeni v čudovit odsek peščene ceste v toplih rdečih odtenkih, ki takoj pričarajo pravo afriško vzdušje. Ta mehki pesek pomeni trenutek olajšanja – prvič po dolgem času se lahko sprostim, razgledam in za hip celo uživam tako v vožnji kot v pokrajini, ki nas obdaja.

Formalnosti ob vstopu v Gvinejo opravimo šele v prvi večji vasi – čeprav “večji” je tukaj zelo relativno. Vas se nahaja na vrhu manjše planote. Povsem nevpadljiva. Le nekaj hiš, raztresenih brez pravega reda. Zraven pa nekaj preprostih administrativnih objektov – večinoma v obliki pokritih lop, mnoge le na hitro zakrite s kosi blaga, ki ščitijo pred neusmiljenim afriškim soncem.

Skromnost te spremlja na vsakem koraku – od improviziranih uradnih prostorov do vaških hišic, ki jih je le za vzorec. A prav ta preprostost doda prizemljen čar temu trenutku.

Presenetljivo hitro in enostavno opravimo vse, kar je treba. Čeprav Gvinejo pogosto opisujejo kot “vojaško državo”, je bil postopek naravnost sproščen. To nam je dalo neko prijetno, skoraj domačo energijo – občutek, da smo na pravi poti in da bo vse v redu.

Za tem dobrim občutkom pa se, kot po navadi, skrivajo ljudje. Tokrat je bila ta “dobra vila” pravzaprav “dober Šrek” – velik, mogočen oficir, ki nas je na meji sprejel s spoštovanjem, z nami uredil vse formalnosti in na koncu poskrbel še za pošteno menjavo denarja. Celotna ekipa na meji je bila več kot v redu. Prijazni, korektni, človeški.

In kako dober je občutek, ko vstopiš v državo s takim sprejemom – ne pa kot v Mavretaniji, ki je ne bom pozabil nikoli. Ne po dobrem.

Brezčasna borba z afriško zemljo

Ure tečejo, kilometri se počasi, a vztrajno nabirajo. A z vsakim prevoženim metrom postajajo odseki poti težji, bolj brutalni. Hitro spoznamo, da imamo dva največja sovražnika: prečkanje potokov in strme vzpone.

Poti so pogosto povsem izprane. Deževje je odneslo vse mehkejše sloje, ostale so le še gole skale – edine, ki so se uprle silovitosti hudournikov. To se še posebej pokaže v klancih in v strugah, kjer cesta izgine in ostane le surova narava. Skale, rdeča zemlja, korita, blatne pasti.

Dan mineva v že skoraj rutinskem ritmu: ustavljanje vozila, peš ogled terena, dogovarjanje o načinu prečkanja, popravljanje poti, izstop sopotnikov, stiskanje pesti. In upanje. Vedno znova – da bo Mitsubishi zdržal še ta odsek. Pa še tega. Pa še enega.

Misli, kaj bi bilo, če bi ostali brez avta, so prehude, da bi jih povsem spustil k sebi. A tiho so tam. Glodajo. Vrtajo. Ves čas.

Na tem odseku ni vozil. Vaščani tu nimajo niti koles, še manj motorjev, o avtomobilih pa sploh nima smisla govoriti. Prevoz med vasmi poteka z malce večjimi indijskimi mopedi – takšnimi, ki naenkrat peljejo tudi po tri potnike in voznika ter premagujejo razdalje, kjer za avtomobile ni prehodno.

Te ceste so rezervirane za voznike z debelo kožo. Vsaka večja okvara vozila tukaj pomeni skoraj gotovo katastrofo. Mogoče ne ravno katastrofo ampak vsekakor zaključeno potovanje, izgubljeno dragoceno opremo ter zelo mukotrpen transfer v civilizacijo in zelo drago vrnitev domov. Edina še hujša misel je poškodba koga izmed nas ali poškodba kakšne tretje osebe.

Če bi vozilo odpovedalo – ni reševanja. Ne opreme, ne avta. Edino, kar bi reševali, smo mi kot potniki. In tudi to s precej sreče in improvizacije. Ampak kaj pa psički? Kako bi njiju spravili nazaj? Domov?

Misli me začnejo preganjati, a jih skušam odriniti stran. Vendar kot zlovešče vrane se nenehno oglašajo in visijo nekje ob strani. Z vsakim me držijo 110 % budnega. Budnega in zbranega. Preživetje tukaj ni samoumevno. In to zdaj že dobro vem.

Borba z brezupom

Tema se bliža. Izmučeni še vedno vztrajamo. Vsak težek, že skoraj nemogoč prehod nam znova prižge iskrico upanja – a le za kratek trenutek. Znova sledi naslednja ovira. In spet dvom. Sprašujem se, ali smo tokrat vseeno šli predaleč. Ali je ta pot preprosto prevelika ovira za nas.

Brez kančka zadržka zapišem naslednje: poti po brezpotjih, poti v tujih deželah, poti izven cone udobja – tam, kjer si na robu in prepuščen samemu sebi – so me naredile vernega. Ne bom šel predaleč v svoja osebna verska ali filozofska prepričanja, bom pa zapisal tole: ne da verjamem, ampak vem.

Tudi na tej etapi nam je »bog« – z ali brez navednic – poslal pomoč. V obliki ljudi. Oseb, ki so se v tistem pravem trenutku znašle na pravem mestu. Lahko temu rečemo naključje. Lahko sinhroniciteta. Lahko koincidenca. Lahko Bog, Kreator ali inteligentno vesolje. Vsak naj si to razloži po svoje. Tako si tudi jaz.

Vem pa nekaj: te izkušnje so me naučile več, kot bi me naučilo sto prebranih knjig ali sto delavnic. To je prvoosebna izkušnja, izkušnja, pri kateri ne gre za verjamem, temveč za vem. In to je bistvena razlika.

Recept za preživetje recept za vztrajanje

Stojimo na klancu, v gozdu. V kolikor ne bi stal na zavori in razmišljal o naslednjem koraku bi bilo prav simpatično. Gozdovi, hribovit teren. Pred nekaj metri smo celo v daljavi opazili slap, ki preko roba planote pada v globino. Skoraj prelepo, da bi bilo resnično. Vendar vse te lepe podobe se razblinijo ob prizoru, ki je tik pred avtom. Razrita cesta s skalami, ki gledajo iz nje se zdi nerešljiv problem.

Je to konec? Sedaj pa resnično ne vidim rešitve. Edina alternativa bi bil povratek – po isti poti, po kateri smo komaj prišli. Počasi zberem pogum, da stopim iz zavore in da si skupaj z ekipo ogledamo situacijo. Povratek ni opcija, saj ga ni junaka, ki bi po tem klancu po takšni cesti vozil s prikolico vzvratno. Edina opcija ostane naprej. Ampak kako? V mislih si kričim, uspelo nam bo, mora. Ni druge. Vsi pljunemo v roke, mogoče še sam najmanj in pričnemo z nošenjem kamenja s krpanjem ogromne luknje, s postavljanjem manjših kamnov, da omogočimo vzpon avta na velike skale, ki gledajo iz ceste. Sedaj resnično ni prostora za napake. Velik oljni madež priča, da nekomu pred nami ni uspelo. Nam pa mora!

A ravno v teh trenutkih mi ekipa in vera da moč. Podobe človeka, ki mi je nekaj ur nazaj zgolj s pogledom zgolj z objemom pokazal, da nam bo uspelo, njegova podoba me je spremljala ves dan in me spremlja tudi danes, ko zapisujem te besede.

Počasi začnem verjeti, da je mogoče. Poskusimo. In uspemo. Še en prehod za nami. Ne štejemo več. Samo gremo naprej.

Kaj je recept? Ekipa.

To pot ne bi zmogel sam. Morda v kakšnem UNIMOG-u. Ampak v “običajnem” terencu? Nemogoče. Hvaležen sem vsakemu, ki je sodeloval – ki je dodal kamen v luknjo, odmaknil skalo, stal ob meni.

Uroš. Kolikokrat mi je kazal pot na centimeter natančno. Kolikokrat me je rešil. V takih trenutkih spoznaš ljudi. Brez igric, brez fasad. Le resnica, pot in zaupanje.

Mali – odrešitev?

V popolni temi prispemo pod vznožje Malija. Skoraj ne morem verjeti. A vzpon do mesta še ni končan – zadnji kilometri so brutalni. Prve hiše. Cesta še vedno enaka. Kje je tisti asfalt, tista nagrada?

Mesto Mali, središče regije – in nima niti metra asfalta.

Vem pa nekaj: uspelo nam je. Čeprav nas jutri čaka nova etapa proti Labeju, v srcu nosim upanje. Upanje, da bo za naslednjim ovinkom tisti obljubljeni asfalt. A o tem – v naslednji objavi.

, , , , , ,