Ponovno vihar. Pekel poti do Nouakchotta

Vsaka še tako dolga, temna noč enkrat mine. In tudi tokrat je – čisto tiho in brez dramatičnega konca. Zbudimo se v jasen, miren dan. Čez dan vse izgleda lažje. Sonce posije in svet nenadoma deluje manj strašen, bolj obvladljiv.

Z nekaj obračanji in iskanjem poti končno zapeljemo na glavno cesto, ki vodi iz Nouadhibouja proti Nouakchottu. Kaotični “Mogadiš” ostaja za nami. Cesta je slaba, razrita, toda nič takega, česar ne bi bili vajeni. V tistem trenutku še ne vem, da bom čez slabo uro to vožnjo dobesedno pogrešal.

In res – zgodilo se je točno tako, kot je napovedal Nicolas. Nekje 50–60 kilometrov za križiščem se nebo počasi zagrinja, veter pa se začne krepiti. Najprej le drobni pesek valovi čez asfalt. Vozim previdno, a razmere se z vsakim kilometrom slabšajo. Pesek se spreminja v steno. Veter je vedno močnejši. Vihar. Grob, brutalen, neusmiljen.

Pesek tolče po vetrobranskem steklu, po lučeh, po karoseriji. Zvok je, kot bi nekdo streljal z milijonom drobnih nabojev. Zraven pa še cesta – kot bi jo bomba razsula vsakih nekaj metrov. Ena napaka, ena luknja, in že si s prazno gumo ali polomljenim podvozjem. Dve do tri ure te vožnje so bile čisti pekel. Molim, preklinjam, prosim – karkoli, samo da se že enkrat konča.

V tistem trenutku si zaobljubim – nikoli več brez snorkla, brez zaščite za pesek. Avto mora biti pripravljen, če naj se še kdaj podam v  puščavo.

Morda se kdo sprašuje: Zakaj pa nisi ustavil?
Ne gre. Ne tam. Ne v takih razmerah. Kaj, če vihar traja tri dni? Kaj, če pesek popolnoma speska avto, stekla, luči? In kar je najpomembneje – v avtu sta Aisha in Kaya. V trenutku ko se ustaviš, se notranjost začne segrevati. Kaj bi bilo po uri ali dveh na mestu? Dve kosmati bitji zaprti v vroči pločevinki sredi ničesar. Ne, ustaviti ni bila možnost.

Zdaj vem – pekel obstaja. In ima vonj po pesku, zvok vetra in okus adrenalina, ki se preveč časa noče umakniti iz ust.

Naselje izgubljeno v pesku

Po dolgotrajni borbi s peskom in vetrom končno zapeljemo v prvo večje naselje. A namesto olajšanja nas zadene nov šok – kot da bi se znašli v prizoru iz distopične pripovedi. Hiše napol pogreznjene v pesek. Ulice zastrte. Tudi vojašnica – mogočno obzidje, povsem prekrito s sipinami. Kot bi se puščava odločila, da bo to naselje vzela nazaj. Srhljivo. Kaj drži te ljudi tukaj? Kako preživijo v takšnih pogojih? Nimam odgovora. Samo tišina in neskončen občutek nedojemljivosti.

In potem – skoraj neopaženo – se veter poleže. Pesek izgine. Končno.

S cesto, ki postaja vedno bolj vozna, se počasi vrača tudi občutek normalnosti. Čim bolj se približujemo obali, tem bolj sproščeno postaja vse skupaj. Morje na obzorju. Misel na Nouakchott. In končno – dih, ki ni poln prahu.

Začutim hvaležnost. Pekel je za nami. V mislih že razdiram airbox za čiščenje ali zamenjavo zračnega filtra. Mitsubishi se še vedno drži in to presenetljivo dobro. Vsi parametri so OK, motor se ne greje, dela brez težav. Ta stroj si zasluži resnično spoštovanje.

Gorivo v Mavretaniji

Že doma sem prebral, naj se v Mavretaniji, če je le mogoče, izognemo dolivanju goriva. Kvaliteta naj bi bila tako slaba, da s tem tvegaš okvaro vozila. Te informacije sem dodatno preveril še v Zahodni Sahari, tik pred mejo, in prav vsi – domačini, vozniki, popotniki – so mi svetovali enako: ne tankaj v Mavretaniji.

Na potovanjih sem se naučil, da moraš poslušati nasvete, ki jih dobiš na cesti. Tudi tokrat sem jih vzel resno. Še pred mejo sem si priskrbel dodatno posodo za gorivo. Kar na eni izmed črpalk mi jo je prijazen mladenič podaril, jo napolnil do roba z dizlom in mi zaželel srečno pot. Le da midva nisva opazila, da posoda pušča – ravno pri čepu.

Že po nekaj urah sem imel pravo poplavo v prikolici. Tla in tepihi so bili prepojeni s smrdljivim gorivom. Zaudarjalo je kot 300 mater. Takole nisem mogel nadaljevati. Odločil sem se, da ob prvi priložnosti posodo izpraznim. To sem storil v vasi, ki je počasi izginjala v pesku Sahare. Pri opravilu mi je pomagal domačin, ki je bil na koncu neznansko vesel darila – ravno te puščajoče posode, ki mi je delala toliko težav.

Ko sem se približeval meji s Senegalom, je bilo goriva vedno manj. Nisem želel tvegati, da ostanem brez dizla nekje sredi divjine, ob reki Senegal, med krokodili in divjimi svinjami.

Ni mi preostalo drugega, kot da tvegam. Dolil sem nekaj več kot 20 litrov mavretanskega goriva in upal na najboljše.

Na srečo je avto brez težav prenesel tudi ta izziv – izziv v obliki dizla iz Mavretanije.

Vožnja skozi Nouakchott in vse do reke Senegal.

Kakor smo se približevali morju, se je vreme popolnoma umirilo. Prometa skoraj ni bilo. Kilometri so hitro bežali, in že pred nami nova vpadnica v glavno mesto Mavretanije. Široka, sveže asfaltirana, deluje obetavno. Peljemo mimo ogromnega kongresnega centra – resen objekt, urejena okolica, vse po pravilih. Zdi se, da se spet odvija že znana zgodba: glavno mesto kot izložba, ki z realnostjo države nima veliko skupnega.

Nouakchott je glavno in največje mesto Mavretanije, države v Zahodni Afriki, ki leži med Saharo in Atlantikom. Mesto je mlado – prestolnica je postalo šele leta 1960, ob neodvisnosti od Francije. Ime v berberskem jeziku pomeni kraj vetrov. Takrat je imelo le nekaj tisoč prebivalcev, danes jih je že več kot milijon. Množično priseljevanje zaradi suš in širjenja puščave je mesto hitro napolnilo.

Ne mine več kot 15 minut in že smo v centru. Zaradi cestnih del nas preusmerijo z glavne vpadnice, in to, kar sva z Rokom videla le 50 do 100 metrov stran od glavne ceste… ponovi se zgodba iz Nouadhibouja. Prebijava se po peščenih ulicah v samem centru mesta. Razstavljeni avtomobili, odpadi, delavnice, kaos. Težko je opisati – nobene besede ne zajamejo tistega, kar vidiš in vonjaš.

Dobre pol ure iščeva glavno cesto, ki pelje iz mesta proti Senegalu. Vsepovsod gradbišča, neprehodni odcepi, ulice brez imen. Ujeta sva v blodnjaku. Ne preostane nama drugega, kot da prosiva za pomoč. Pomahava prvim fantom na tuk-tuku in jim pokaževa, kam bi rada. Brez oklevanja pokimajo, naj greva za njimi. Vijugamo po prašnih ulicah, kot bi poznali vsak ovinek, in že čez nekaj minut smo na pravi poti.

Mejni prehod Diama

Dilema, ki me je najedala že bistveno pred odhodom na pot. Ali naj grem na glavni mejni prehod Rosso, ki je zloglasen zaradi korupcije ali se naj podam na mukotrpno vožnjo do Diame, ki slovi kot mnogo prijaznejši mejni prehod za popotnike. Težava je le v tem, da do njega vodi cesta, ki si vsekakor ne zasluži tega imena in to ob reki Senegal skozi narodni park .

Tik pred mejo z Diama se začne Narodni park Diawling. Velika ravnica, prekrita z mokrišči in lagunami, kjer vse kar diha, pleza, plava ali leti, najde svoj prostor. Flamingi, čaplje, pelikani, divje svinje, krokodili in vmes še kakšna opica. Vse to sredi pokrajine, kjer še malo prej ni bilo nič razen prahu in vročine.

Cesta proti meji gre čez rob parka in med vožnjo sem imel občutek, kot da vozim skozi dokumentarec. Ptice preletavajo cesto, voda se svetlika na obeh straneh, nekje v daljavi pa sem opazil par svinj, ki so se valjale v blatu. Nobenih turistov, nobene infrastrukture, samo narava in kolovoz, ki pelje proti Senegalu. Če imaš dovolj trpežen avto, čas in dovolj potrpljenja vsekakor priporočam to pot. je popolno nasprotje celotni poti preko Mavretanije.

Prihod v Senegal

Prečkanje meje je šlo neverjetno gladko. Nobenih težav, nobenih čudnih zahtev, nobene korupcije – ne s strani Mavretanije ne Senegala. Po vseh zgodbah, ki sem jih slišal, sem bil pripravljen na najhujše, a je šlo kot po maslu. Še bolj pa sem bil vesel, da smo na Senegalski strani po naključju uredili zavarovanje za avto, ki bo veljalo za vse naslednje države. Super poteza – prihranek denarja in živcev, ki jih bo na teh poteh še kako treba.

V manj kot pol ure dvakrat plačava mostnino za prečkanje jezu na reki Senegal 😀 in že smo na senegalski strani. Prvi vtis? Olajšanje. Zdi se mi, da sem odvrgel velik kos napetosti, ki se ti ves čas potiho nabira, ko potuješ skozi tako drugačne kraje. Dakar je zdaj res dosegljiv. Velik cilj, ki je še pred nekaj dnevi deloval precej daleč, je zdaj tik pred nami.

Z Rokom naju čaka še približno 250 kilometrov. Potem se srečava z drugim delom ekipe. A veselja je malo manj, ker se bo Rok kmalu poslovil – avanturo zapušča in odhaja domov z letalom. Po vseh teh skupnih kilometrih bo čudno nadaljevati brez njega. Že sedaj lahko zapišem, da brez njega mi verjetno ne bi uspelo.

Menjava dela ekipe

Za nami je prvi veliki – mogoče celo največji – uspeh na tej poti. Vožnja do Dakarja je bila zame največji strah. Strah pred neznanimi cestami, birokracijo, vročino in peskom Mavretanije – zaradi Aishe in Kaye.

Sama terenska vožnja me nikoli ni skrbela. Seveda, vedno čutim spoštovanje do neznanega, ampak vsi prevoženi kilometri so naredili svoje. Naučil sem se, da s pravo mero previdnosti prideš povsod.

Zato se mi zdaj največji kamen počasi odvali od srca. Po vseh zapletih na meji z Mavretanijo nisem več verjel, da bo cilj sploh dosegljiv. Ampak s pravo ekipo premagaš tudi takšne ovire.

Še nekaj metrov in že vidim znane obraze. Absolutno preveč bele, da bi bili kdorkoli drug kot »naši«. In že smo si v objemu. Uroš, Maja in Zorica – ob spremljanju naše poti in vseh zapletov so najmanj tako grizli nohte kot mi. Včasih je še težje, če nisi zraven. Imaš občutek, da bi moral nekaj storiti, pa ne moreš.

Žal se je Rok moral posloviti dobesedno v minuti. Taksist, ki je pripeljal nove člane, ga je že čakal – letališče je bilo še kar nekaj vožnje stran od našega kampa. Tako se nismo uspeli niti dostojno posloviti. Za stisk roke, objem in zahvalo za njegov izjemen doprinos k uspešno prevoženi poti bo še čas.

Za zdaj pa le – HVALA, Rok!