Na pot smo krenili 1. februarja. Na precej mrzel zimski dan smo se Rok, Aisha, Kaya in jaz podali proti zahodu – po trasi, ki nam je že precej znana s prejšnjih poti. Ta pot nas vodi po najkrajši možni poti do Španije. Pred Barcelono pa načrtujemo, da zavijemo v notranjost in – čeprav to pomeni dan vožnje več – uberemo nekoliko manj stresno pot proti Algecirasu, od koder bomo s trajektom prečkali ožino do Maroka.
Takoj ko prispemo v Maroko, načrtujemo vožnjo proti Atlantski obali, nato pa mimo Rabata in Casablance do Marakeša. Tam se po našem mnenju začne »ta pravi« Maroko – in z njim tudi »ta prava« avantura.
Nekaj naslednjih dni bomo še vozili po znanih poteh. S prihodom v Zahodno Saharo pa se znano konča. Kaj šele, ko bomo prispeli do meje z Mavretanijo – zloglasne meje, ki ima med popotniki že skoraj mitičen status. Nato nas čaka še zadnji del prve etape: prečkanje meje s Senegalom in snidenje z drugim delom ekipe v Dakarju. Pred nami je torej prvih 6.000 kilometrov poti.
Prvi del poti do Maroka in nato skozi Maroko vse do Zahodne Sahare je bil za nas že precej znan teren – a tokrat ga doživljamo s svežim pogledom in v novem kontekstu.
Notranji nemir pred potjo
Kljub številnim odhodom, vsakič znova – ko pride trenutek slovesa – me stisne v grlu. Morda je to cena svobode. Že dan ali dva pred odhodom se začnejo vrteti skrbi. Vsaka ura bližje odhodu je polna dvomov in temnih misli. Zavedanje poti, dolžine, negotovosti, ki jo takšna avantura prinese – vse to mi najeda živce in samozavest.
Bo avto zdržal? Stroški, popravila, pomoč – vse to je rešljiva stvar. A vedno se vračam k istemu vprašanju: kako poskrbeti za Aisho in Kayo, če gre kaj narobe?
Pa meje. Meje, ki jih še ne poznam. Spet – zase me ni strah. Vedno sem se znašel. Ampak če se zaplete, kaj potem? Kako naj zaščitim tisti dve nedolžni bitji, ki potujeta z mano, ne da bi imeli izbiro?
V glavi se vrtijo scenariji. Kaj če odpove avto sredi ničesar? Kaj če naletimo na divje živali, kače, pajke, vročino? Sam bom že preživel, nekako. A kako naj zaščitim tisti del odprave, za katerega sem stoodstotno odgovoren? Nisem prepričan, če vedno delam prav. A trudim se, kolikor je v moji moči.
Črne misli me običajno spremljajo prve tri ali štiri dni. Potem se začnejo razblinjati. Misli se umirijo, srce se ogreje. Spet me preplavi tisti stari občutek – duh popotnika, iskalca, nekoga, ki ljubi življenje in vse njegove poti.
Šok ob prihodu na mejo z Mavretanijo
Odkar smo vstopili v Zahodno Saharo, se vozimo skozi kilometre in kilometre neizprosne pokrajine. Veter, vročina, pesek. Vročina je sicer še znosna, a Sahara že kaže svoj pravi obraz – lep in hkrati brutalno neizprosen. Zaplate peska na cesti so vse pogostejše in jasno nakazujejo, kaj nas čaka v naslednjih dneh. To ne bo romantična vožnja med sipinami ob sončnem zahodu, temveč krut preizkus vzdržljivosti – našega Mitsubishija in mojih živcev.
A še preden se začne to, nas čaka nekaj hujšega: mejni prehod med Marokom in Mavretanijo.
Moram poudariti, da je cesta, po kateri smo vozili zadnje dni, in ta mejni prehod, trenutno edina kopenska povezava iz Evrope v podsaharsko Afriko. Vse druge poti so zaprte. Edina alternativna kopenska pot skozi Egipt in Sudan je zaradi vojne po vsej verjetnosti prav tako neprehodna.
1. dan na meji
Prispemo na mejo ob idealni uri. Pred nami je le nekaj avtomobilov. Po dveh urah počasnega pomikanja končno pridemo na vrsto. Policistu na maroški strani izročiva vso potrebno dokumentacijo. Preverja, list za listom. Nato se namršči in iz njegovih ust pride stavek, ki nas je za naslednje tri dni prikoval na to »peklensko« mesto:
»Kje pa imata vizi za Mavretanijo oziroma potrdilo zanju?«
Gledava ga z izrazom, ki ga ne bi želel videti v ogledalu. On pa, ob pogledu na najina neumna obraza, pojasni: od 1. januarja velja nov vizni režim – vizo za Mavretanijo je treba pridobiti vnaprej. Nič več “visa on arrival”. Pokaže nama, kje naj obrnemo avto – in nazaj…
Kakor hitro začnem obračati avto, opazim obraze, ki očitno ne sodijo med lokalno prebivalstvo – obraze, ki so videti prav tako zmedeni in nebogljeni kot midva. Prosil sem Roka, naj skoči do njih in poskusi izvedeti, kaj se dogaja na meji. Morda imajo več informacij. Morda so že korak pred nami. Vsaka drobtinica informacij bi nama zdaj prišla še kako prav.
Rok se kmalu vrne s koristnimi informacijami, ki v nas ponovno vzbudijo nekaj upanja. Potrebno bo oddati elektronsko vlogo za izdajo mavretanske vize. Super – sliši se enostavno. V praksi pa seveda ni.
Internet nama ne deluje, celoten postopek pa je vse prej kot jasen. Kje oddati vlogo, kaj vse potrebujemo, koliko časa bo trajalo – ni nikjer zanesljivih informacij. Lokalni »pomočniki« samozavestno trdijo, da bo odobritev v roki v 24 urah. A popotniki, ki na meji že čakajo do enajst dni, pripovedujejo povsem drugo zgodbo.
Nič – potrudila se bova in poskusila dobiti ta, oprostite izrazu, jeb… dokument.
Z drugim delom ekipe bi se morali v naslednjih dneh srečati v Dakarju. Pred nama pa je še celotna zloglasna pot čez Mavretanijo in dve, vse prej kot enostavni, meji – tista, kjer sva že obtičala, in tista s Senegalom, o kateri krožijo same strašljive zgodbe. Spodbudno? Ravno ne. Ampak edina možnost je naprej.
Po oddaji vloge za vizo se odpraviva nazaj. Prenočiti tukaj ni mogoče – zaradi množice potepuških psov okolica meje ni ravno varna, še posebej ne za Aisho in Kayo. Od skupine mladih popotnikov dobiva namig za še neodprt hotel v prvem naselju nazaj – a to pomeni kar 80 kilometrov vožnje v nasprotno smer. Nič – greva. Če sva že »ujeta«, bova ta čas poskusila izkoristiti čim bolj koristno – za počitek in prvo umivanje po sedmih ali osmih dneh na poti.
Iskreno, nisem imel ravno veliko upanja, da nas bodo veseli. Ne smemo pozabiti, da smo v muslimanskem svetu, kjer psi pogosto niso dobrodošli. A ko se odpro velika kovinska vrata, me doleti popoln šok – na dvorišču nas pričaka mladiček belgijskega ovčarja.
Vso spoštovanje gostiteljem – sprejeli so nas izredno gostoljubno, brez najmanjših pomislekov. Dobili smo prostorno sobo s klimo in več kot dobrodošlim tušem.
Jooooj, kako je prijalo. Po dobrem tednu prhanje, čista oblačila, spanje v postelji… Skrbi so – vsaj za trenutek – izginile.
Vendar danes nas je pričakalo neprijetno spoznanje, da je Rokova letalska karta šla v … “nepovrat”, da ne bom rekel kaj bolj neprimernega.
Po tuširanju je pred nama naloga iskanja nove letalske karte, ki pa je seveda 2 x dražja kot je bila, ko smo jo kupili od doma. Super se je že začelo. Nepredvidenih 500 – 600 EUR-ov dodatnih stroškov. Nič, manj mislim o tem bolje bo. Kupim karto in odmislim. To pač spada k ta pravim potovanjem.
2. dan na meji
Zjutraj se, polna optimizma, odpraviva nazaj na mejo. V glavi že preračunavam – vse se bo še izšlo. Danes prečkava mejo, Rok še ujame letalo iz Dakarja, jaz pa poberem drugi del ekipe in nadaljujemo pot.
Kako sem se motil.
Zgodaj zjutraj sva že pri vratih meje. Naredim strategijo – postavim se v vrsto in se počasi pomikam z drugimi. Računam, da bom do trenutka, ko mine 24 ur od oddaje vloge, ravno pri vratih, kjer se začne postopek prehoda. Vse bližje smo tej točki… a sporočila o odobritvi vize od nikoder.
Postajam vse bolj živčen. Nato se ponovno znajdem iz oči v oči s tistim istim policistom kot včeraj. In zgodba se ponovi. Še enkrat moram obrniti. Jeb… ti! Kako sem jezen. Jezen na peklensko vročino, še bolj pa na to, da jo morata prenašati Aisha in Kaya. Predvsem Kaya – stara komaj devet mesecev!
Sedimo tam. Nebogljeni. In čakamo.
Ko se dan začne prevešati v pozno popoldne, se z vse nižjim soncem niža tudi naše upanje. Nič ne bo danes. Še en dan ujeti v tem pesku, prahu, vročini in neusmiljeni birokraciji.
Ni druge. Ponovno nazaj. Morda bomo jutri imeli več sreče.
Za sprostitev sprehod po minskem polju
Pot poznava, kraj kje bova spala ravno tako poznava, tako da lahko večer izkoristiva za kaj novega. Zakaj pa ne bi bil to sprehod po minskem polju?
Rok je pred dnevi izrazil željo, da bi se sprehodil po ta pravih sipinah. Glede na najino vztrajno vožnjo proti meji in nazaj sva se že mislim da 4 x peljala mimo prelepih sipine, ki bi bile ravno pravšnje za takšno doživetje.
Sedaj pa imava čas. Ustavim avto ob cesti, ki je prav srhljivo prazna. Vzamem Aisho in Kayo ter se odpravimo proti sipinam. Še zaklenil ga nisem, saj tako ali tako ni žive duše nikjer. Rok se nekaj obira ali pač nekaj počne na kar nisem niti posvetil neke pozornosti. Grem svojo pot, da si ohladim glavo in vsaj sprehodim moji kosmatinki. Slišim hupanje in se ozrem. Vidim, da se je Rok napotil proti avtu, ki je ustavil tik ob našem. Nekaj se pogovarjajo in ob tem tudi mahajo z rokami. Vsemu nisem posvetil ravno neke pozornosti in se odpravim naprej. z Aisho in Kayo se pozvpnemo na vrh sipin, ko nas Rok dohiti.
Zamahne z roko. Nič posebnega, le vse tukaj je minsko polje zaradi bližine meje.
Kot ste opazili glede na moje pisanje, smo se varno vrnili do našega avtomobila in že po znani poti do našega hotela, kjer smo opravili že znano rutino pred spanjem. Tuširanje in nakup že tretje letalske karte.
Hvala bogu, da se je Rok spomnil, da lahko vsako letalsko karto znotraj 24 ur prekličeš in ob tem izgubiš manjši del denarja. Vendar težava je, da so letalske karte neizmerno drage, vendar nam s skupni močmi po več urah končno uspe najti nekaj sprejemljivega.
3. dan na meji in končno prečkanje
Sedaj že pošteno naspana in temeljito umita, se zgodaj zjutraj ponovno odpraviva na mejo. Malo naju sicer skrbi, ker še nisva prejela sporočila o odobritvi vize, a prepričana sva – zdaj, ko birokrati zjutraj začnejo z delom, bo prišlo tudi to.
Tretjič zapored stojiva v isti vrsti. Ponovno ista rutina kot prejšnje dni – počasno, zelo počasno premikanje in nenehno preverjanje, ali je končno prispelo sporočilo.
Okoli poldneva – končno! Sporočilo, ki nama vrne nasmeh na obraz. Dobili smo odobritev vize. Lahko nadaljujemo s potjo. Zdaj le še do teh težko pričakovanih kovinskih vrat, ki označujejo prehod – in potem naprej proti Mavretaniji.
Ne bom razlagal vseh podrobnosti – kako so nam pobrali še dodatnih 250 evrov za »stroške prehoda«. Ne bom razlagal o konfliktu, v katerega sem se zapletel – precej resen je bil, a se je po srečnem spletu okoliščin končal brez posledic. Največja zahvala gre maroški policiji, ki mi je spregledala napako, ki je ne bom nikoli več ponovil. Upam.
Zaključek te dolgotrajne epopeje? V zadnjih minutah, ampak res – zadnjih minutah, prečkamo nikogaršnje ozemlje in pridrveli do meje z Mavretanijo. S pomočjo »daril« uspemo še pravočasno prečkati. Tik pred nočjo smo – končno – v Mavretaniji.
Če bi rekel, da nisem razmišljal o tem, da bi obrnil proti Agadirju – bi lagal. Resno sem tehtal to možnost. A tu je Rok odigral pomembno vlogo. Vztrajal je, »tečnaril« – v najboljšem možnem smislu. In na koncu ni odnehal.
Zdaj pa se sprašujem – ali ni bilo vse to le nekakšen preizkus? Test, ali smo vredni? Vredni tistega, kar je sledilo. Vredni izkušenj, podob, trenutkov, s katerimi nas je nagradila Afrika.
