Na začetek – Romunija
Ponovno stojim na kraju, kjer se je vse skupaj začelo.
Od takrat je minilo že štirinajst let. Štirinajst let od enega naših prvih “ta pravih” overland potovanj. Takrat še nismo natančno vedeli, kaj počnemo. Imeli smo skromno opremo, nekaj zemljevidov, veliko poguma in tisti nemir v sebi, ki ga človek ne zna čisto razložiti, dokler mu prvič zares ne sledi.
Danes vem, da nas ta potovanja niso samo okužila. Oblikovala so nas. Mogoče pa so v nas zgolj prebudila nekaj, kar je tam že dolgo spalo, skrito pod prahom vsakdana, pod obveznostmi, pričakovanji in tistim tihim, nevarnim udobjem, ki človeka počasi uspava.
Pred štirinajstimi leti je majhna ekipa nadobudnih, nekoliko naivnih, a zagnanih ljudi prvič resneje zapeljala v mistično deželo. V deželo onkraj gozda. V deželo, kjer se še danes zdi, da se med drevesi, meglicami in samotnimi dolinami dogaja nekaj, česar sodobni človek ne zna več videti — ali pa si tega ne upa priznati.
Romunija.
Takrat smo v njenih ogromnih gozdovih, ki ponoči ne delujejo več samo lepi, ampak tudi strašljivi, kalili svoj pogum. Preizkušali smo srečo. Morda tudi nekaj več kot to.
Ko danes pogledam nazaj, vse bolj jasno vidim, da so mi potovanja dala pomemben del tega, kar danes sem. Dala so mi osnovo, na kateri lahko gradim. Dala so mi širino. In dala so mi tisto tiho zaupanje, da človek največkrat ne najde sveta takrat, ko ga išče z zemljevidom, temveč takrat, ko dovoli, da cesta poišče njega.
Zato sem neizmerno vesel, da smo pred štirinajstimi leti zbrali pogum in stopili na to pot. Na pot odkrivanja sveta. In, še pomembneje, na pot odkrivanja samega sebe.
Apuseni
Tokrat sem do Romunije izbral novo smer. Direktno preko Madžarske. Z menoj sta seveda Aisha in Kaya. Slabih osemsto kilometrov in že sem stal na prvi točki tokratnega, precej ohlapnega seznama.
Tokrat nisem imel velikih načrtov. Le nekaj prostih dni. V glavi kratek potep, dolg približno osem dni. Ravno dovolj za odklop. Ravno dovolj, da se človek malo odmakne od hrupa. In ravno dovolj, da se še bolj povežemo z našo najnovejšo pridobitvijo — z našo “Joto”, kot jo je poimenoval stanovski prijatelj.
Romunija je za evropske razmere velika država. Približno velikosti nekdanje Jugoslavije. Okoli 200.000 kvadratnih kilometrov prostora, gozdov, gora, vasi, dolin, zveri in tistega posebnega pustolovskega duha, ki ga v urejeni, zavarovani in prepovedmi prepredeni Evropi vse težje najdeš.
Ne brez razloga jo mnogi imenujejo zadnja evropska divjina.
Ogromno gozdov. Ogromno zveri. In še vedno nekaj tiste prave, prvinske svobode, ki nam jo sodobni evropski svet počasi in vztrajno jemlje. Seveda se lovke birokracije stegujejo tudi v te kraje. Tudi tukaj se stvari spreminjajo. Ampak Romunija se za zdaj še ne da povsem. Vsaj ne v celoti. In iskreno upam, da ji uspe ohraniti vsaj delček tega, kar jo dela tako posebno.
To misel je ob ognju lepo povzel mlad nemški par, ki sem ga srečal v Apusenih. Rekla sta:
“Romunija je zadnja svobodna dežela v Evropi.”
In prav zaradi tega sta zapustila Nemčijo. Iščeta nov dom nekje na robu romunske divjine. Ne govorim o ljudeh, ki bi bežali pred svetom. Govorim o ljudeh, ki si želijo narave. Tišine. Prostora. Možnosti, da še kdaj prespijo v pravi naravi in ne zloženi kot sardine v ograjenem kampu, kjer te na vsakem koraku nekdo prepričuje, da doživljaš avanturo.
V Apusenih sem bil prvič. In že po prvih kilometrih mi je bilo jasno, da se bom še vrnil.
Apuseni so del severozahodne Romunije, kjer se svet spremeni. Ceste postanejo ožje, doline globlje, gozdovi temnejši, ljudje pa nekako bolj prisotni. Kot da tukaj življenje še ni povsem pozabilo, od kod prihaja.
Tudi v Romuniji je vožnja po nacionalnih parkih omejena, prav tako prenočevanje. Vendar imajo v Apusenih odlično rešitev. Na določenih, označenih mestih je dovoljeno prosto kampiranje. V veliki dolini lahko preprosto poiščeš svoj prostor. Postaviš šotor, parkiraš avto, pripraviš ogenj, skuhaš kavo in si tam. Brez komplikacij. Brez občutka, da si nekomu napoti.
Le v gozd ne smeš. Gozdna meja je tudi meja, do katere smeš postaviti svoj šotor, van, prikolico ali kar pač imaš. Travnate površine si deliš z velikimi in malo manj velikimi živalmi, ki za seboj puščajo velike sledove svoje prisotnosti. Tako da moraš pri izbiri prostora kar paziti, kam stopiš in kam postaviš šotor.
Ampak tako pač je v naravi.
Sprva sem načrtoval, da ostanem dan ali dva, nato pa nadaljujem proti vzhodu. A splet dogodkov me je zadržal štiri noči. In še po štirih nočeh sem odšel s težavo.
Ne samo zaradi magičnega okolja in čarobne energije doline. Tudi zaradi ljudi, ki sem jih tam srečal. Nekateri kraji ti ne podarijo le razgleda. Podarijo ti srečanja.
In včasih so prav ta srečanja največji razlog, da nekje ostaneš dlje, kot si nameraval.
Vzpon na Cucurbăta Mare
V sklopu raziskovanja Apusenov sem se povzpel tudi na Cucurbăta Mare. Seveda z avtom.
Vzpon je precej dolg. Okoli deset kilometrov. Tehnično ni zelo zahteven, a cesta je bila zaradi odhajajoče zime in spomladanskega deževja v precej slabem stanju. Na najbolj kritičnih odsekih jo je ravno pred menoj urejal velik nakladač, zato sem ponekod prvi letos “vrezal” novo sled. Sled, ki ji bodo v sezoni zagotovo sledili še mnogi.
Na vrhu nas ni pričakala poletna idila. Daleč od tega. Temperatura okoli deset stopinj, veter, megla in popolna ničla od razgledov.
Ampak bilo je super.
Včasih ne gre za razgled. Včasih gre za pot. Za občutek, da si se potrudil. Da si nekam prišel. Da si premagal tisti notranji glas, ki ti govori, da bi bilo lažje ostati spodaj, na toplem, v dolini.
Spust sem izkoristil za preverjanje zavor. Verjamem, da si marsikdo ob tem misli: “Kaj pa boš pri novi Toyoti preverjal zavore?”
Ne gre za nezaupanje v avto. Gre za to, da želim avto razumeti. Spremljam podatke, merim temperature, opazujem obnašanje. Hočem vedeti, kdaj se začne približevati meja. Do zdaj sem že trikrat doživel popolno odpoved zavor po dolgem spustu. Dvakrat pri spustu z Nemrut Dağıja in enkrat v južni Albaniji.
Verjemite, občutek ni prijeten.
Ko se ti pod nogo nenadoma spremeni vse, kar si še trenutek prej imel za samoumevno, začneš na dolge spuste gledati nekoliko drugače.
Idilična podoba Apusenov
V Apusenih še najdeš podobe pokrajine, ki te pustijo brez besed.
Skrivnostne doline. Zapuščene vasi. Osamljene hiše, ob katerih se domišljija prebudi sama od sebe. Ozke ceste, ki izginejo za ovinkom, kot bi vodile nekam, kamor se ne pride po naključju.
Potoki, ki tečejo skozi doline, kjer ima človek občutek, da je čas pozabil preveriti svojo uro.
Noč te lahko ujame na krajih, kjer si je ravno ne želiš. V gozdovih, ki te silijo, da se oziraš čez ramo. Da v tišini poslušaš vsak zvok, ki prodira iz teme. Pok veje, oddaljen pasji lajež, veter med krošnjami. In potem tisti trenutki, ko zvoka ni. Ko tišina postane preglasna.
To so kraji, kjer narava ne kriči. Samo čaka. In ti zelo hitro postane jasno, da nisi več opazovalec, ampak gost.
Na grebenih so vasice, kjer po cestah še vedno prevladujejo konji. Kjer se človek ne čudi, če ga sredi poti ustavi čreda. Kjer redko srečaš tujca. In kjer se domačini še vedno znajo zazreti vate tako, da veš, da si ti tisti, ki je prišel v njihov svet — ne oni v tvojega.
Med vasmi in naslednjimi dolinami vodijo poti, ki ti dajo kar nekaj dela z navigacijo. Včasih ni jasno, ali gre za cesto, kolovoz, pot do pašnika ali samo za sled nekoga, ki je nekoč verjel, da se da tukaj priti čez.
In ravno to je čar.
A hitro sem ugotovil, da gre za nekaj drugega. Ptice so krožile visoko nad nami in skoraj niso zamahnile s krili. Le jadrale so v velikih krogih in izkoriščale tople vzgonske tokove. Kasneje sem izvedel, da smo najverjetneje opazovali beloglave jastrebe, ene največjih ptic Evrope.
Seveda nisem mogel kar odpeljati naprej. Obrnil sem avto, poiskal prostor ob cesti in pograbil fotoaparat z nameščenim teleobjektivom 150–600 mm. Toda jastrebi so imeli očitno drugačne načrte. Vsakič, ko sem objektiv usmeril proti njim, so se začeli oddaljevati. Ko sem fotoaparat spustil, so se počasi vrnili.
To se je ponovilo večkrat.
Kako so vedeli? So res opazili velik premik objektiva? Ali pa je bilo vse skupaj zgolj naključje? Odgovora nimam.
Hoia-Baciu – gozd prekletih
Obisk Hoia-Baciu sem imel v mislih že več let. Tokrat se je priložnost končno odprla.
Če niste seznanjeni s fenomenom tega gozda, si lahko o njem preberete marsikaj. Internet ga pozna kot enega najbolj strašljivih gozdov na svetu. Nekateri ga imenujejo romunski Bermudski trikotnik. Drugi govorijo o portalu. O izgubljenih ljudeh. O lučeh med drevesi. O nenavadnih občutkih, slabosti, glavobolih, šumih, sencah in fotografijah, na katerih naj bi se pojavilo nekaj, česar ob fotografiranju ni bilo mogoče videti s prostim očesom.
Za tiste z dobrimi živci priporočam ogled oddaje Josha Gatesa in njegove ekipe. On zna takšne kraje predstaviti na način, da se v tebi nekaj premakne. Tudi če ostajaš racionalen, se ti nekje v ozadju odpre tisto staro vprašanje: kaj pa, če?
Kaj pa, če svet ni tako enostaven, kot si želimo misliti?
Gozd Hoia-Baciu leži na robu Cluj-Napoce. Ni nekje daleč v nedostopni divjini. In prav zato je še bolj zanimiv. Na eni strani mesto, promet, ljudje, rekreacija. Na drugi strani gozd, o katerem lokalno izročilo šepeta povsem drugačne zgodbe.
Njegovo ime naj bi bilo povezano z legendo o pastirju Baciuju, ki naj bi nekoč vstopil v gozd skupaj z okoli dvesto ovcami in nikoli več prišel ven. Brez sledi. Brez odgovora. Samo zgodba, ki se je prenašala naprej in počasi postala del kraja.
Najbolj znana točka v gozdu je Poiana Rotundă — okrogla jasa, rotunda. Nenavaden prostor, kjer iz neznanega razloga ne rastejo drevesa. Samo trava. Jasa je skoraj pravilne oblike in prav tam naj bi se dogajala večina najbolj nenavadnih pojavov. Nekateri v njej vidijo energetsko središče gozda. Drugi staro obredno mesto. Tretji zgolj naravno posebnost. Nekje sem zasledil tudi razlago, da naj bi raziskave tal nakazovale možnost starega pokopališča, kar kraju seveda doda še dodatno plast nelagodja.
Leta 1968 je vojaški tehnik Emil Barnea prav nad območjem gozda posnel fotografijo domnevnega letečega predmeta. Ta fotografija je kasneje postala ena najbolj znanih evropskih UFO zgodb in je Hoia-Baciu dokončno potisnila iz lokalne folklore v svetovno paranormalno mitologijo.
Čeprav sem imel željo v tem gozdu tudi prespati, se tokrat logistično ni izšlo. Morda kdaj drugič. Ali pa morda ne. Nekaterih krajev človek ne sme izsiljevati. Pridejo, ko pridejo.
Pozno popoldne smo parkirali avto na robu gozda. Do rotunde nas je čakalo približno dvajset minut hoje. Ravno dovolj, da se mestni rob počasi umakne in začne gozd prevzemati svojo vlogo.
Sprehod do Poiana Rotundă smo opravili z nekoliko mešanimi občutki. Ne morem reči, da je bilo strašno. Ni bilo. Vsaj ne na tisti filmski način. Ni bilo nenadnega hladu, ni bilo šepetanja za hrbtom, ni bilo luči med drevesi. Bilo pa je nekaj drugega. Tisti tih občutek, da si na kraju, ki ga ljudje že dolgo polnijo s svojimi strahovi, pričakovanji in zgodbami. In taki kraji imajo težo.
Hoia-Baciu ni strašen na filmski način. Strašen je zato, ker v njem začneš poslušati samega sebe.
Meni je v takšnih trenutkih precej lažje, ker se izredno zanašam na šesti čut moje starejše psičke Aishe. Ona me je že večkrat opozorila, ko smo stopili na tla, kjer ne bi smeli biti. To niso bile dramatične scene. Ni lajala v prazno, ni se metala v zrak. Njeni znaki so bolj subtilni. Sprememba hoje. Napetost v telesu. Pogled v smer, kjer jaz ne vidim ničesar. Tisto tiho, a popolnoma jasno sporočilo: ne naprej.
Šele z leti sem se naučil brati njene znake. Danes sem ob njej miren in samozavesten, ker vem, da vidi in čuti stvari, ki so nam pogosto prikrite. Ne trdim, da gre za nadnaravno. Morda je samo narava. Morda vonj, zvok, vibracija, energija prostora, ki je mi ne zaznamo več. A to zame ni nič manj skrivnostno.
V Hoia-Baciu je bila Aisha mirna.
In če je bila mirna ona, sem bil miren tudi jaz.
Gozd prekletih smo torej preživeli. Rotunda je ostala za nami. Sence so se počasi zgostile med drevesi, mi pa smo se v trdni noči vrnili v naš tabor v osrčju Apusenov.
Brez dokazov. Brez velikih razodetij. A z občutkom, da smo se dotaknili kraja, kjer zgodbe niso samo zgodbe. So plast zemlje. So šum listja. So pogled psa v temo.
In včasih je to dovolj.
Slučaj, sreča ali nekaj, kar bi lahko imenovali božja roka
Seveda vse zgodbe in vsi dogodki, ki sem jim bil priča na svojih potovanjih, niso za javnost. So zgodbe, ki jih lahko zapišeš. In so zgodbe, ki so tako neverjetne, da ostanejo le za najbližje po duši.
Zgodba, ki jo bom zapisal, je nekje vmes.
Ne pišem je zato, da bi kogarkoli prepričeval. Vsak naj si jo razloži po svoje. S tem se ne obremenjujem. Ne čutim potrebe, da bi poslušalstvo impresioniral, navdušil ali lovil všečke. Iskreno povedano, mi je za to vse manj mar.
Morda pa kdo v tej zgodbi najde potrditev zase. Morda se komu ob njej sestavi droben del mozaika. Morda bo komu bližje misel, da se nekatere poti ne zgodijo po naključju.
To je namen mojih zgodb. Mojih pričevanj.
Po Apusenih smo se napotili proti severovzhodu. Pred nami je bila etapa, dolga približno 500 kilometrov. V celoti po regionalnih cestah, kar pomeni, da bomo bolj ali manj ves dan v avtu. Ampak kot vedno — korak za korakom. Brez hitenja. Prepustiš se toku, cesti in pogledom, ki jih prinese pot.
Imeli smo smer. Nismo pa imeli cilja, ki bi ga morali doseči.
Vozili smo že dve ali tri ure. Počasi sem začel razmišljati, da bi bilo dobro narediti pavzo. Da se Aisha in Kaya malo sprehodita. Mogoče bi si tudi kaj malega skuhali. Gledal sem levo in desno, iskal primeren kraj. Sprva nas je oviral dež. Nisem želel ustavljati v blatu. Potem se je odprla neka dolina, ki je trajala in trajala. In tako sta minili še skoraj dve uri.
Potem me je začelo že prav preganjati. Nekje moram zaviti s ceste.
Vozil sem od kraja Ștei proti Turdi. V eni izmed mnogih vasi, ki so se vrstile zadnjo uro, sem se odločil, da zavijem z glavne ceste. Popolnoma na pamet. Brez načrta. Brez razloga. Samo občutek, da je treba zaviti.
Zapeljali smo v vas, nato pa sem izbral eno izmed ozkih vaških cest. Ta se je kmalu spremenila v makadam, makadam pa v vedno ožjo pot, ki se je začela vzpenjati. Počasi sem že razmišljal, kako sem se, da ne uporabim grde besede, nekoliko zapletel. Z avtom in prikolico se na takšni poti ne obrneš kar tako. Zato mi ni preostalo drugega, kot da nadaljujem.
Končno sem zagledal primeren prostor, kjer se je sekalo več makadamskih poti. Ravno sem začel razmišljati o obračanju, ko sem pred seboj zagledal nekaj nenavadnega.
Na daleč je bilo videti kot ogromno jezero.
Pogledam na navigacijo. Na karti ni nobenega jezera.
Stopim iz avta in poskušam razumeti, kaj se je pojavilo pred menoj. V daljavi se razprostira ogromna površina neke tekoče, blatne, mrtve snovi. Ne voda. Ne zemlja. Nekaj vmes. Nekaj, kar ne spada več v naravo, a je naravo prekrilo.
Počasi vozim naprej in počasi se mi začne svitati.
Pred leti sem bral o tem kraju. O fenomenu, na katerega ljudje težko moremo biti ponosni. Šlo je za območje Geamăna oziroma Valea Șesei, eno največjih odlagališč rudniške jalovine v Romuniji. Dolino so začeli zalivati z odpadno jalovino iz bližnjega rudnika bakra Roșia Poieni. Vas, ki je nekoč živela v tej dolini, je bila počasi požrta. Hiše, vrtovi, ceste, spomini, grobovi — vse je izginilo pod plastjo strupene rudniške brozge.
To ni klasično odlagališče odpadkov. To je pokrajina, ki jo je človek spremenil v rano.
Nekoč je bila tam vas. Ljudje. Cerkev. Življenje. Danes iz te mrtve površine štrli le še nekaj ostankov, najbolj znan je cerkveni stolp, ki kot zadnji prst neke potopljene skupnosti moli iz rumenkasto-rdečkaste jalovine. Kot opomin. Kot vprašanje. Kot tiha obtožba.
To je ena tistih pokrajin, kjer človek nenadoma utihne.
Ni spektakularna v običajnem smislu. Ni lepa. Ni turistična. Ni kraj, kjer bi se želel fotografirati za spomin. Je pa kraj, kjer razumeš, da ima tudi napredek svojo senco. Da se za kovinami, industrijo, razvojem in ekonomijo pogosto skriva dolina, ki jo je nekdo moral žrtvovati.
In zdaj vprašanje.
Kolikšna je verjetnost, da človek brez načrta, brez iskanja, brez cilja, zgolj zaradi potrebe po kratkem postanku in sprehodu psov, zavije z glavne ceste, izbere naključno vas, naključno ozko cesto, naključno makadamsko pot, se zaradi prikolice ne more več obrniti in nato pride prav na kraj, o katerem je pred leti bral?
Kdor želi, naj analizira pot na Google Mapsu. Naj poskusi izračunati verjetnost.
Jaz po vseh izkušnjah, ki sem jih prejel na svojih potovanjih, v takšne slučaje že dolgo ne verjamem več.
Ne vem, ali temu rečemo slučaj. Sreča. Vodstvo. Božja roka. Ali samo cesta, ki ve več kot mi.
Vem samo, da sem tisti dan stal pred potopljeno dolino in imel občutek, da me je nekaj pripeljalo tja. Ne zato, da bi videl znamenitost. Ampak zato, da bi se spomnil, da svet ni narejen samo iz lepih razgledov.
Nacionalni park Ceahlău
Noč me je ujela le nekaj kilometrov pred nacionalnim parkom Ceahlău. Kraj za nočitev sem poiskal na enem izmed grebenov prelepe Romunije.
Ker so nas spremljale poletne plohe, je bil teren povsem razmočen. Vzpon na greben je postregel z nekaj adrenalinske vožnje po izrednem blatu. Na polovici vzpona mi ni preostalo drugega kot gas in zaupanje v avto.
Nazaj nisem mogel več.
Hvala Bogu se je vse dobro končalo. Nagrajeni smo bili z izjemnimi pogledi na romunsko pokrajino. Noč smo preživeli daleč od urbanega, daleč od hrupa, daleč od vsega, kar običajno zapolnjuje dneve.
Tišina. Meglice v daljavi. Samo mi.
Popolno bistvo pravega overlanda.
Preko Brana do Transalpine
Čas nas je počasi začel preganjati, zato smo obrnili proti domu.
Cilj je bil obisk gorovja Bucegi. Že dlje časa me vleče tja. Delno zaradi njegove lepote, delno zaradi skrivnosti, v katere je ovito. A tokrat nam ni bilo dano. Večurni zastoji na dostopu do gorovja so me prisilili, da sem obrnil proti Branu.
Tam poznam kraj, kjer lahko prenočimo. Poleg tega Kaya še ni bila na tem legendarnem kraju. Bucegi mi očitno še ni namenjen. Bom počakal.
V Branu smo opravili obvezno fotografiranje in si privoščili kozarec predobrega rdečega. Potem smo samo še počakali na noč in na novo jutro, ki nas je poneslo proti Transalpini.
Na tej trasi pa nas je čakal neuspeh. In vrnitev z legendarne grebenske offroad vožnje po Strategici.
Strategica je izjemna grebenska offroad pot po gorovju nad Transalpino. O njej sem zbral nekaj podatkov na internetu, pravih izkušenj pa s to traso še nisem imel.
Prispem do odcepa, ki skozi gozd vodi navkreber. Prvih sto metrov prehodim peš, da ocenim zahtevnost. Prvi del gre skozi gozd. Razen tega, da bom moral paziti, da kakšna veja ne opraska nove Jote, večjih težav ne vidim.
Precej pogumno se poženem v hrib.
In kar dobro gre. Zahtevnost od ena do deset bi ocenil nekje na pet. Lezemo in lezemo v hrib. Glede na videno sem precej optimističen.
Zadeva pa se bistveno spremeni, ko začnemo prečkati gozdno mejo. Pojavijo se prve zaplate pašnikov. Kakor hitro smo iz gozda, se stvari poslabšajo. Kamnito, skalnato cesto zamenja zbita zemlja. V to zemljo pa je deroča voda vrezala jarke, globoke približno pol metra.
Vse še gre, dokler ni treba zvoziti ostrega ovinka. Nadzirati avto in še prikolico, da ne zdrsne v enega izmed teh jarkov, postaja počasi preveč tudi za mojo optimistično dušo.
Če najdem prostor, kjer lahko obrnem, gremo nazaj, še preden kaj polomimo.
Hvala Večnemu, kraj za obračanje kmalu najdemo. Odločitev ni bila težka.
Strategica bo morala počakati.
Če bi imel sovoznika, ki mu lahko popolnoma zaupam, bi morda nadaljeval. Sam na takšni cesti, z avtom in prikolico, pa je tveganje preprosto preveliko.
Z velikim olajšanjem smo bili čez približno pol ure spet na asfaltu. Super se je končalo. Super trening je za nami. Z Jotico sva si še malo bližje.
Avto je noro dober.
Poln adrenalina nadaljujem vožnjo po Transalpini do velikega jezera, kjer smo točno pred štirinajstimi leti prvič zares preizkušali, koliko imamo med nogami. Dober občutek se je zazreti nazaj in videti, kam nas je v vseh teh letih pot prinesla. In kako nas je oblikovala.
Nikakor nisem želel že isti dan zapustiti teh magičnih krajev. Čeprav bi brez težav vozil še dve ali tri ure in si s tem skrajšal jutrišnje vračanje domov, sem želel ostati.
Ustavili smo ob gostišču tik ob jezeru. Rekel sem si: v miru spijem kavo, potem se odločim, kako dalje.
A energija kraja in osebja je bila takšna, da sem začel iskati možnost, da bi ostali tam. Hitro so mi ponudili, da lahko prespim na njihovem vrtu. Z nasmehom sem sprejel.
Oddolžil sem se jim tako, da smo jim z odlično večerjo za tri nekoliko povečali dnevni izkupiček.
Čeprav je bilo v nižinah okoli trideset stopinj, nas je tukaj pričakala precej sveža noč. In z njo tudi jutro. Proti jutru je bilo vsega štiri stopinje, a spali smo odlično.
Pred nami je bilo samo še zadnje dejanje tokratne poti.
Vračanje proti domu.
A domov se s takšnih poti nikoli ne vrneš povsem isti.
Nekaj ostane v tebi. Vonj dima. Blato na pragovih. Pogled psa v temo. Meglica nad dolino. Občutek, da si za nekaj dni ponovno stopil iz urejenega sveta in se dotaknil tistega starejšega, globljega, bolj resničnega.
Romunija te ne osvoji na hitro.
Najprej te opazuje.
Potem te preizkusi.
In če zdržiš, ti pokaže nekaj, kar v Evropi vse redkeje najdemo.
Prostor. Tišino. Divjino.
In občutek, da svet še ni povsem izgubil svoje skrivnosti.
Zgodba o črni ovci
Zgodba o črni ovci, ki me je resetirala.
Imam vse. Ampak na pot sem šel prazen. Popolnoma prazen.
Greš, ker čutiš, da moraš. Greš zaradi notranjega nemira, čeprav te neka neznana sila na vse kriplje zadržuje doma. Znotraj znanega. Znotraj vsakdana. Znotraj vsega, kar naj bi bilo varno.
Čeprav veš, da se mogoče ne bo zgodilo nič omembe vrednega, se tega znanega oklepaš. Kot bi bilo tam res nekaj, kar te lahko reši. Kot bi bila varnost nekaj, kar je mogoče zadržati z dovolj močnim stiskom.
A ni.
Neznani strah te kot najtežji okovi drži na mestu.
V življenju nas praviloma vodi strah. Zaradi strahu življenja pogosto sploh ne živimo. Le oklepamo se ga. Skušamo preživeti. Preživeti želimo nekaj, kar je neizbežno. In ravno v tem je največji paradoks.
Oklepamo se stvari, za katere nam je nekje globoko v sebi popolnoma jasno, da so zgolj iluzija. Iluzija trajnosti. Iluzija varnosti. Iluzija nadzora.
Racio vse bolj prevladuje. Razum postane naš vladar. Počasi postanemo ujetniki nečesa, kar se nam je še včeraj zdelo kot naš največji prijatelj. A razum zna biti tudi temna sila.
Sila, ki nenehno bdi nad nami. Sila, ki meri, presoja, primerja, opozarja, preprečuje. Sila, ki na vsak način poskuša preprečiti, da bi ponovno našli mir. Tisti pravi mir. Tisto popolno notranje razumevanje, ki smo ga izgubili takrat, ko smo prvič spoznali, da se splača biti bela ovca.
Bela ovca kot del sistema.
Del sistema nagrajevanja. Del sistema potrjevanja. Del sistema, ki nas že prezgodaj nauči, da se splača pozabiti na svoj pravi jaz.
Na tisto notranje gibalo, ki nas vsake toliko časa še vedno poskuša opomniti, da nismo samo to, kar smo se naučili biti. Da naš pravi jaz še ni izginil. Da ni umrl. Da še vedno biva nekje globoko v nas.
Daleč onkraj razuma. Onkraj racia. Onkraj vseh razlag.
Nikakor ga ne bomo našli z razmišljanjem. Nikoli ga ne bomo znali pojasniti dovolj prepričljivo za vse ostale bele ovce v naši čredi.
In mogoče ga niti ni treba. Ker pravi jaz ne potrebuje potrditve črede.
Na pot sem šel popolnoma prazen.
A vrnil sem se drugačen.
Vrnil sem se prerojen. Vrnil sem se z novim spoznanjem, na katerem lahko ponovno gradim. Ponovno raziskujem. Ponovno rastem.
Neskončno sem hvaležen osebi oziroma osebama, ki sem ju na tej poti srečal. Izkušnja in znanje, ki sem ju prejel, sta onkraj vsega razumskega. Onkraj besed. Onkraj tistega sveta, v katerem mora biti vse dokazano, razloženo, potrjeno in varno spravljeno v predal.
Ko delujemo pod vplivom strahu, iščemo potrdila. Iščemo pojasnila. Iščemo varnost. Iščemo nekoga, ki nam bo povedal, da je vse v redu.
A dokler ostajamo v sistemu, ostajamo tudi v strahu.
Šele ko izstopimo iz sistema, se lahko začnemo znebiti strahu.
Ko se znebimo strahu, lahko utišamo razum.
Ko utišamo razum, lahko začnemo slišati sebe.
Ko začnemo slišati sebe, lahko najdemo tisto, kar smo nekoč izgubili.
Pravega sebe.
In ko najdemo pravega sebe, se začne počasi ugašati nemir, ki nam je celo življenje preprečeval, da bi videli bistvo. Bistvo življenja. Bistvo našega obstoja. Bistvo tega tihega klica, ki nas vedno znova pošilja na pot, čeprav ne vemo, zakaj.
Morda črna ovca ni izgubljena ovca.
Morda je samo tista, ki je prva zaslišala nekaj, česar čreda ne sliši več.
Morda je črna ovca tista, ki se spomni.
In ko se spomni, se ne more več pretvarjati, da je bela.
Le na ta način lahko človek najde resničen mir.
Ne v svetu. Ne v potrditvi drugih. Ne v varnosti črede. Ampak v svojem srcu.
V svoji duši.
