ETAPA: proti Macenti in naprej ob meji z Liberijo
Tradicionalne afriške vasice
Noč smo preživeli nekje na pol poti med naseljem Kérouané in Macento. Kilometri se odštevajo počasi, a nič zato. Pot nas navdušuje do te mere, da mi je prav vseeno, kako počasi tečejo. Vem, da moramo prevoziti vse te etape, vem, da nas čaka še pot domov — a ta trenutek me to ne skrbi. Želim le uživati. Zadnji dnevi so poplačali vso garanje, ki je bilo treba, da smo se prebili v srce prave črne Afrike.
Pred prihodom v Gvinejo nisem pričakoval podob, ki nas spremljajo zadnje dni. Življenje, ki ga leta 2025 živijo v tem delu sveta, je tako drugačno od vsega, na kar so navajena naša čutila, da deluje skoraj nerealno — kot kulisa za dokumentarec o »Črni Afriki«, ki v tebi prebuja željo po avanturi in hkrati vdih olajšanja, ker veš, kako veliko srečo imaš, da nisi del teh razmer.
Preden nadaljujem s podobami ob poti, kot že tolikokrat poudarim: želim biti le nepristranski pričevalec videnega. Zakaj? Ker bodo morda naslednje trditve nepravične tako do nas v »razvitem« svetu kot do domačinov v tem, od boga pozabljenem kotu. Ob nepredstavljivem materialnem pomanjkanju opazujem obraze, polne nasmeha. Vasi, polne otrok. Ljudje se družijo, čepijo ob ognjiščih, skupaj nabirajo les … Življenje je tu vse prej kot individualni projekt. Posameznik je neločljivo povezan z družino in skupnostjo. Naj jih v to sili pomanjkanje — ne dvomim — a na koncu šteje rezultat, ne (le) vzroki.
Življenje ob ognjišču
V teh vaseh ni elektrike, ni vodovoda, ni skoraj nobene infrastrukture. Pred majhnimi okroglimi hiškami stojijo preprosta ognjišča: nekaj večjih kamnov, na njih pa od dima počrnel lonec, ki verjetno prehaja iz roda v rod. Na teh skromnih ognjih in v le nekaj posodah nastane vse, kar je potrebno za preživetje – od jutranje kaše do večerne jedi iz riža, prosa ali manioke.
Ob ognjišču se zbere družina. Tam se kuha, tam se pogovarja, tam otroci dremuckajo v senci, tam se pripovedujejo zgodbe. Ogenj je dnevna soba, kuhinja in štedilnik v enem.
Pitna voda prihaja iz vaških vodnjakov, navadno na sredi vasi. Doma jo hranijo v preprostih posodah, prekritih z lesom ali krpo – vsaj skromen ščit pred insekti in nečistočo. Čeprav je Gvineja prepredena z rekami, je pitna voda velika dobrina. Tudi za nas je bilo njeno zagotavljanje stalni izziv.
Prelepa trasa proti Macenti
Od Tate naprej nismo srečali niti enega popotnika ali overlanderja. Po dneh… to pomeni že tretji ali četrti dan popolne samote na cesti. To pove, kako prvinski je ta del sveta: brez turizma, brez avtobusov, brez mas. Le lokalno prebivalstvo, ki živi, kot je živelo stoletja.
Sama trasa ni bila tehnično skrajna – nikakor se ne more primerjati s prebojem čez mejo iz Senegala proti Maliju – a vseeno zahteva nenehno pozornost. Pot se ti popolnoma oddolži z naravo: prelepe vasi, nasmehi ob cesti in vse bujnejšo vegetacijo. Z vsakim kilometrom so drevesa višja, gozd gostejši.
Včasih se cesta nenadoma zoži v kolovoz in v meni se prižge droben strah, da se bo vse skupaj končalo z obračanjem in vračanjem vse do Kérouanéja.
Dvom v prevoznost poti se krepi tudi zato, ker nobenega vozila ne srečamo iz nasprotne smeri. A dokler imamo gorivo in vodo, me ne skrbi preveč. Preveč uživam v vožnji in v vsem, kar se preliva ob njej, da bi si belil glavo z naslednjim ovinkom. Na trenutke že dobimo okus pravega tropa – to, kar nas čaka še dlje na jug. Tokrat smo okusili le delček, a dovolj, da smo si med vožnjo skoraj enoglasno rekli: vrnili se bomo. In šli še dlje na jug.
Globok zvok – “boben” vasi
Ob vsakem postanku nas spremlja globok bas, tisti dum–dum, ki se kot odmev širi čez vas. Najprej ne najdem izvora – zvok je od nekod, a nikjer ne vidim bobna. Šele ko zagledam dekle z dolgim tolkačem, ki udarja v dno lesenega možnarja, se razjasni. Seveda, to je zvok pridnih in marljivih rok, ki garajo, da imajo dati kaj v lonec. To je zvok, ki ga oddaja možnar, v katerem nastaja moka.
Zato ga slišimo v vsaki vasi: ker je to ritem preživetja. Ritem, ki ga prepoznamo tudi v afriški glasbi – tisti privlačni pulz, ki te nehote potegne v korak. Morda nas nagovori zato, ker v nas prebuja spomin prednikov; naših babic in dedkov, ki so ta ritem še znali. Utrip možnarja, ki drži vas skupaj. Dum–dum. Dum–dum odmeva v naših srcih. Dum-dum kot utrip veselja, upanja, in miru.
Kaj gre v lonec – tradicionalna hrana jugovzhodne Gvineje
Osnova je škrob, vse drugo se vrti okoli omak in tistega, kar je pač na voljo tisti dan.
-
Riž – kralj mize. Najpogosteje “riz + omaka”: arašidova (groundnut), okra (sluzasta, a odlična), listne omake (listi manioke, sladkega krompirja, buče).
-
Fonio – drobno žito doma iz Foute Djallon; hitro se skuha, lahek in rahel “kus-kus” zahodne Afrike.
-
Manioka (kasava) – iz gomoljev nastane moka in fufu (bela, lepljiva kepa), iz listov pa močna, zeleno-rdeča omaka v rdečem palmovem olju.
-
Rastlinski “prilogi” – rdeče palmino olje, čebula, paradižnik, čili (piment), malo paradižnikove mezge in skoraj povsod kocka Maggi za “umami”.
-
Beljakovine – kar se najde: sušena ali dimljena riba, manjši ulov iz rek, piščanec/koza ob posebnih priložnostih; v gozdnatih krajih se včasih pojavi tudi gozdni ulov (kjer je dovoljeno).
-
Zelenjava in sadeži – afriški jajčevci, buča, okra, zelene listnine; sezonsko pa mango, papaja, banana, ananas, guava, avokado – sladica brez sladkorja.
Lepota obraza, lepota duše
Obrazi ob poti me vedno znova presenetijo. Ne gre le za lepoto v klasičnem smislu, temveč za skladnost in notranjo moč, ki jo ljudje tukaj izžarevajo. V pogledu je mir, v komaj zaznavnem nasmehu tiha samozavest, v barvah oblek in v kitkah pa ponos na sebe in na skupnost, ki stoji tik za njimi. Takšni obrazi niso samo motiv za fotografijo – so opomnik, da prava lepota prihaja od znotraj.
Na poti smo srečevali neprimerno več žensk kot moških. Verjetno zato, ker so moški na delu – na poljih, v rudnikih ali v oddaljenih mestih – medtem ko ženske, otroci in starejši držijo ritem vasi: skrbijo za dom, vodo, ogenj, tržnico in za skupnost kot celoto.
Morda prav zato še močneje opažam njihove obraze in držo. Toplina, dostojanstvo, zbranost. Veliko izmed njih je izjemno fotogeničnih – ne zaradi poze, ampak zaradi prisotnosti. V njihovih očeh je nežna ženstvenost, v gibih odločnost, v celotni pojavnosti pa mir, ki ga prinese vsakdanja vztrajnost.
Ob takih srečanjih vedno najprej poprosim za dovoljenje, nasmeh vrnem z nasmehom in šele nato dvignem fotoaparat. Te fotografije niso trofeje; so majhni dogovori zaupanja. In prav to jih dela posebne.
Kar težko odtrgam pogled – a pot kliče in »nestrpni« sopotniki že čakajo. Naprej, proti naslednji vasi, naslednjemu obrazu, naslednji zgodbi.
Ko se cesta iz Kérouanéja nagne proti Macenti, vstopimo v gozdnati pas Guinée forestière. Tu se utrip vasi prepleta z jezikom riževih polj in vodnjakov, nad vsem pa lebdi tisti počasen dum–dum možnarja. Ljudje, ki jih srečujemo, pripadajo različnim skupinam, a delijo podoben ritem življenja: Kissi, Toma (Loma) in Guerzé (Kpelle). Francoščina je tu samo most, vsakdan pa teče v njihovih jezikih – na tržnici, pri ognjišču in med polji, kjer riž ostaja kralj krožnika, ob njem pa manioka, listne omake in palmovo olje. Vasi so na videz preproste, a v njih se skriva fino tkanje pravil in običajev: moške in ženske iniciacije, učenje odgovornosti, skriti obredi, o katerih se ne govori na glas, a jih začutiš v načinu, kako skupnost diha kot eno.
Kissi so znani po nekdanjem železnem “denarju”, zavitih kosih kovine, ki so nekoč krožili med menjavo, doto in obredjem, danes pa jih kdaj pa kdaj zagledaš kot talisman ali spomin na čase, ko je vrednost živela v predmetu in obljubi. Pri Guerzé in Toma naletiš na iste prehode v odraslost in na isti občutek, da je meja z Liberijo bolj črta na zemljevidu kot v resničnem življenju – sorodstva, trgovine in poroke povezujejo obe strani enega gozda. Zunaj vsega tega je naš pogled tujca, ki ga vedno znova preseneti toplina žensk, ki držijo vas skupaj: voda, ogenj, otroci, vrt, tržnica – in čas, ki teče po njihovih pravilih.
Turistov, popotnikov, izgubljenih duš skoraj ni, zato vsak pozdrav nosi nekaj radovednosti, a tudi dostojanstvo: da si gost, ne predstava. In ko prosiš za fotografijo, je to vedno dogovor – kratek, tih, a jasen – vreden več kot sama podoba.
Fant s psičkoma
Za nami je še en popoln dan. Čeprav je bil dolg, bi si želel, da bi trajal in trajal. Takšni dnevi na poti popolnoma osmislijo željo po odkrivanju, po srečevanju ljudi in po zgodbah, ki pridejo nepričakovano.
Že nekaj časa vozimo po glavni – praktično edini – cesti, ki vodi na jug. Na jug vse do Južnoafriške republike. Za gvinejske razmere je ta cesta neverjetna. Skoraj preveč dobra, čiste sanje po dneh garanja na razdrapanih in uničenih odsekih. Za naše pojme je to “samo” asfalt, ki vijuga skozi rahlo hribovito pokrajino, obdano z gozdom, ki se še vedno bori proti krčenju in izčrpavanju.
Slabo uro pred sončnim zahodom zapustimo glavno cesto in se – po občutku – zapeljemo v notranjost. Nekje bomo že našli primeren prostor za počitek in prenočevanje. Pustimo, da nas vodi intuicija, kot tolikokrat do zdaj.
Ko se peljemo skozi eno izmed vasi, iz naših oken na svet zvedavo gledata dve kosmati glavi. Aisha in Kaya sta po celodnevni vožnji še vedno polni radovednosti; vpijata vse, kar se pojavi pred njunima pogledoma. Prav zaradi njiju smo še bolj opazni – naša kangala sta ogromna v primerjavi s psi, ki jih srečujemo tukaj.
To pa ne prestraši izredno prijetnega mladeniča, ki se nam približa z največjim ponosom in v naročju prinese dva mladička. Toplina v njegovem obrazu in tisti tihi ponos povesta vse – to nista le psička, to sta del doma. V teh krajih so psi pogosto čuvaji dvorišč in zvesti spremljevalci, odraščajo z otroki in spijo ob ognjišču.
Tisti trenutek je bil preprost, a popoln: sreča v treh srcih, ujetih v enem kadru. In spet se spomnim, zakaj smo tukaj – zaradi takšnih, drobnih, iskrenih srečanj, ki ti napolnijo dan in tiho ostanejo s teboj še dolgo potem, ko se pot že nadaljuje.
SE NADALJUJE
