ETAPA: Labe – Kankan
Po dnevu počitka in obnove v Labéju nadaljujemo pot proti Kankanu. Trasa je dolga – kakšnih 530 kilometrov. Odvisno, kako pogledaš. Lahko se zdi ogromno, ali pa čisto v redu – vse je odvisno od tega, kakšna je cesta.
Po nekaterih informacijah naj bi bila pot do Kankana precej dobra. Ampak… že v prvih kilometrih se je pokazalo, da je bilo to zelo optimistično mnenje. Prvih 150 kilometrov je bila popolna katastrofa. Ne zato, ker ceste ne bi bilo – ampak ker je »asfalt« bil bolj past kot olajšanje.
Lažje bi bilo voziti po navadnem makadamu. Ampak tukaj? Ostanki asfalta, ostri robovi in ogromne luknje so pomenili, da se je vožnja spremenila v nenehno zaviranje, prestavljanje, zaustavljanje. Vsakih 100 do 200 metrov: iz tretje v drugo, včasih ustavljanje, nato počasno speljevanje.
Da bi se izognili najhujšim udarcem, smo vijugali od roba do roba ceste – v oblaku finega rdečega prahu, ki se je zažiral povsod: v avto, v prikolico, v oblačila, v kožo. Klimatska naprava? Neuporabna. Odprta okna? Še slabše. Po nekaj urah je bil notranjost vozila videti kot del ceste same.
To je bila ena tistih voženj, ki ti res pokaže, kaj pomeni prava Afrika.
Med prašnimi cestami in nasmehi
A tudi v takšnih razmerah se najdejo svetli trenutki. Pravzaprav jih je vedno več, čim bolj se oddaljujemo od urbanega. Vsakič, ko srečamo domačine – bodisi v majhnih vaseh, ob cesti ali sredi ničesar – nas pozdravljajo s pristnimi, toplimi nasmehi. Brez besed, brez igranja. Le odprt pogled in kratko dvignjena roka v pozdrav.
Kar me je resnično presenetilo, je bilo to, kako radi so se pustili fotografirati. Brez zadržkov, brez tistega pogleda “kaj pa ti hočeš od mene”. V mnogih primerih so se celo sami postavili pred objektiv, pokončno, ponosno, z iskricami v očeh.
Vse to v okolju, kjer nimaš skoraj ničesar – a kjer kljub temu ostaja ponos.
Iskren, tih, nevsiljiv ponos ljudi, ki sprejemajo življenje takšno, kot je – in ki ti v tistem trenutku brez zadržkov dovolijo, da ga za hip ujameš s fotoaparatom.
Spet vozimo skozi vasi, ki v nas sprožajo ista vprašanja: Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da v 21. stoletju obstajajo kraji, kjer ni elektrike, ni vode, ni niti enega samega kolesa? Cela vas – brez kolesa! Samo noge. Samo roke. Samo to, kar premore in da narava.
In potem se oglasi tisti notranji glas:
S čim smo si mi zaslužili toliko več?
Smo si res?
Ali smo si to samo vzeli?
Ali pa imamo le to “srečo”, da živimo v svetu, kjer se bolj grabi kot deli?
In ravno v teh vasicah, ob vsem tem pomanjkanju, vidiš največ nasmejanih obrazov. Ne prisiljenih, ne izumetničenih, ne oblikovanih za všečke. Nasmehi iz srca. Pogledi, ki jih ne zanima, kako bodo videti na fotografiji. Samo trenutek, samo pristnost.
O tej protislovnosti – o tem paradoksu med imeti več in biti več – bom pisal posebej, v eni izmed prihodnjih objav. A tukaj… tukaj je bila vsaka vas lekcija. Iskrena, tiha, globoka. In nepozabna.
Še ena legenda: reka Niger
Reka Niger, ki smo jo na tej poti prvič prečkali, je prava afriška legenda. S svojimi 4.180 kilometri je tretja najdaljša reka v Afriki in nenavadno – iz Gvineje najprej zavije proč od oceana, globoko v notranjost celine, preden se spet usmeri proti jugu in izliva v Atlantik. Njena pot v obliki bumeranga je že tisočletja življenjska žila milijonom ljudi.
Ob reki so nekoč rasla mogočna afriška kraljestva, kot so Mali, Songhaj in Gao. Danes pa ostaja ključna za ribištvo, prevoz in preživetje tistih, ki živijo ob njenem toku. Prečkanje te reke ni bilo zgolj geografska točka – bil je občutek, da vstopamo globlje v zgodovino in utrip celine.
Les, oglje in skromna vztrajnost
Ob tej dolgi poti proti Kankanu smo večkrat opazili obcestne prodajalce – ali bolje rečeno, njihove proizvode. Grmade drv in vreče oglja, zložene ob cesti ali naslonjene na drevesa, brez nadzora, brez ljudi v bližini. Prodajalcev ni bilo nikjer. Samo zaupanje – in kupci, ki očitno pridejo, izberejo, plačajo.
Nisem si mogel kaj, da se ne bi vprašal: Koliko časa bi takšna “trgovina” zdržala pri nas, preden bi dobrine dobile noge?
Hitro sem opazil še nekaj. Les ni bil izsekan iz živih dreves, temveč izključno sestavljen iz suhih, odmrlih vej. Nobene sveže poseke, nobenih zdravih debel. Samo tisto, kar je narava že odložila. Skromen, a spoštljiv odnos – vzeti le toliko, kolikor res potrebuješ za preživetje.
Tudi z ogljem ni bilo drugače – gomile in gomile zloženih vreč. Sprva mi ni bilo jasno, zakaj tolikšne količine. A v naslednjih dneh je postalo popolnoma jasno: to je njihov edini vir kuhanja in ogrevanja. Brez elektrike, brez plina, brez infrastrukture. Samo ogenj. Samo oglje.
Ljudje tukaj živijo skromno, včasih tudi boleče revno – a neverjetno marljivo. Vsaka stvar, ki jo pridobijo zase ali za prodajo, je rezultat ročnega dela. Mehanizacije ni. Vse je iz narave in rezultat marljivega dela.
V tako težkem okolju nič ne gre v nič. In ravno v tem je tiha modrost – spoštovanje do narave, do dela, do življenja.
Kampiranje pod budnim očesom
Proti večeru postane iskanje prostora za kampiranje vedno bolj napeto. V tistem delu Gvineje je težko najti kraj, ki bi bil dostopen, odmaknjen, varen in vsaj malo skrit pred radovednimi očmi. Opazuješ levo, opazuješ desno. Vse je bodisi preveč izpostavljeno ali pa preveč negotovo.
Ravno med tem iskanjem se nam pripeti še nesreča. Na gozdni cesti v goščavi na nepreglednem ovinku prileti iz nasprotne strani lokalni mopedist, ki očitno ni pričakoval vozila – kaj šele avta s prikolico. Pri preveliki hitrosti se zaleti v zadnji blatnik. Ko ga zagledam, kako se drži za nogo, me stisne v želodcu. Že vidim najhujše. A na srečo je imel njegov motor jeklen okvir, ki mu je verjetno rešil nogo. On odide z bolečo izkušnjo, mi pa z novo »bojno rano« – raztrgan blatnik in še eno zgodbo več za popotniški dnevnik.
To je bil tudi trenutek, ko sva z Urošem vedela – naslednja priložnost za kampiranje bo dovolj dobra. Ni treba, da je popolna, le varna naj bo. In že čez nekaj kilometrov se pokaže majhen kotiček – dovolj raven, lep, odmaknjen. Skoraj idealen. Le ena majhna hiška ob robu.
Pogledava se. Ni idealno ampak vsekakor bi bilo dovolj dobro. Greva vprašat.
Na verandi dva otroka – prestrašena. Ko naju zagledata, kar otrpneta. Sekundo kasneje planeta v jok. Najin nenadni prihod ju je očitno prestrašil bolj, kot si želiva priznati. Njun jok prikliče žensko – sestro ali mamo – ki priteče iz zasilne kopalnice. Bila je zgoraj brez. V paniki se skuša pokriti, a trenutek zadrege je že tu. Sva belca. Tujca. In v muslimanskem okolju to ni ravno nedolžna stvar.
Poskušava z nasmehom, z odprtimi dlanmi, z umirjenim tonom. In ravno v pravem trenutku se pojavi prava mama. Nasmehne se, pogleda naju – razume. Prikima.
Dobili smo dovoljenje za kampiranje.
Pod zvezdami
Hitro postavljamo kamp. Skušamo biti čim bolj neopazni, a že po nekaj minutah postane jasno – to ne bo šlo. Počasi se začnejo zbirati vaščani. Eden, dva, trije… na koncu jih je že šest ali sedem. Stojijo v tišini, nekaj metrov stran, in gledajo vsak naš gib.
Zanje smo mi kot živa oddaja – belci, ki si sredi savane postavljajo platnene hiške, da bi spali pod milim nebom.
Ni komentarjev, ni vprašanj. Samo radovednost in čudenje. Tišina je v bistvu prijazna.
Ko končno pade tema, se tiho razidejo. Ostane samo noč.
Afriška noč – gosta, tiha, popolna. In naš mali tabor pod njo.
Cvet iz drugega sveta
Afriška noč nas ovije in utrujeni, a polni vtisov, kar hitro utonemo v miren spanec. Zavedanje, da spimo v bližini domačinov, nam daje tisto pravo tiho zaupanje in občutek varnosti. In prav to pomaga, da je spanec še globlji, še bolj sproščen.
Naslednje jutro, tik po sončnem vzhodu, se z Aisho in Kayo odpravimo na kratek sprehod po okoliški divjini. Rdeča prst pod nogami, meglica, ki se še vedno leno zadržuje med grmičevjem, tišina, ki je ne prekinja nič razen ptičjega petja. Jutro je sveže, čisto, pomirjujoče.
Pot naju vodi skozi vse gostejše rastje, ki se postopoma spremeni v redek gozd. Med drevesi se odpirajo majhna obdelana polja, ograjena z vejami – verjetno zato, da zaščitijo pridelek pred lačnimi ali radovednimi živalmi.
In takrat – nekaj me ustavi.
Na tleh opazim nekaj rdečega, puhastega. Sprva ne morem določiti, kaj gledam. Previdno primem v roke in… občutek me prevzame. V dlaneh držim plod ali cvet, nežno puhasto tvorbo, kot iz drugega sveta. Mehka, nežna, skoraj neresnična.
V meni se prebudi tista otroška radovednost – želja po odkrivanju, po razumevanju, po deljenju trenutka. Kot da držim zaklad. Nežno, skoraj s spoštovanjem, nesem svojo najdbo nazaj k sopotnikom. Tiho upam, da bodo začutili vsaj delček mojega navdušenja.
Šele doma sem ugotovil, da gre za rastlino Sarcophyte sanguinea – redko afriško polzajedavsko vrsto, ki ne zraste iz tal kot običajna rastlina, ampak kot skrivnostno bitje iz drugega planeta.
Ta rastlina je čudež narave. Parazit brez listov, brez klorofila. Ne potrebuje svetlobe. Živi iz korenin drugih rastlin in kar naenkrat, iz čistega nič, požene svojo rdečo glavo nad zemljo. Njeni cvetovi so gosti, mesnati, skoraj tuji. Kot bi narava na tem prašnem, neizprosnem delu sveta hotela reči:
»Še vedno sem tukaj. In še vedno ustvarjam lepoto.«
Te rastline ni mogoče gojiti. Lahko jo le najdeš. In ko jo najdeš – jo moraš znati opaziti.
Tisti trenutek, v popolni tišini, v družbi mojih dveh zvestih sopotnic, je bil eden tistih, ki te nenadoma postavijo v vlogo opazovalca. Spomnil me je, da prava Afrika ni le cesta, pesek, pot in napor. Je tudi čudež. Če si pripravljen gledati in opaziti.
